Stota obletnica rojstva priložnost za novo branje Mateja Bora

Bor je bil po besedah Mihaela Glavana, ki je za knjigo prispeval dokumentarno biografijo ter izbral slikovno gradivo in Borove eseje, ena osrednjih osebnosti druge polovice 20. stoletja na Slovenskem predvsem v kulturnem in deloma v kulturno-političnem življenju. "Bil je izrazito vitalna, živa in močna osebnost že od otroštva," je poudaril Glavan in dodal, da je to dobro vidno tudi iz njegove biografije.

To je Glavan zasnoval tako, da je ob Borovih posameznih življenjskih postajah skušal podati bivanjsko okolje, kot se je to manifestiralo skozi Bora samega ter ga predstaviti z dogodki in njegovim ustvarjalnim delom. Borovo življenje je bilo izjemno dinamično in izpolnjeno, njegova potreba po svobodi pa je jasno razvidna že od mladosti. Bil je v stikih s tedanjo politično garnituro in ti stiki so bili zelo dinamični. Bi je tudi zelo ekstrovertirana oseba, je na predstavitvi knjige v razstavni dvorani Narodne in univerzitetne knjižnice, kjer bo še nekaj dni odprta razstava o Mateju Boru, poudaril Glavan.

Vlogo Bora kot osrednje osebnosti druge polovice 20. stoletja na Slovenskem je izpostavil tudi Komelj, ob tem pa opomnil, da je bil Bor nato pozabljen in da se je v slovenski javnosti prikazovala podoba, ki je bila premešana s številnimi nesporazumi.

Komelj meni, da Borovega opusa, ki je izjemno samosvoj, še vedno ne poznamo, zato ga je potrebno brati. Tudi sam je med pisanjem študije mnoge stvari odkrival na novo. Poudaril je, da je bil Bor ustvarjalec, ki je bil prepričan, da ima beseda moč, da spreminja svet, zato se je tudi močno zavedal odgovornosti za vse, kar je pisal.

"Zanj je značilna na eni strani angažirana udeleženost v slovenskem in svetovnem dogajanju in na drugi strani samota. Svojo poezijo je tako na eni strani doživljal kot zelo angažirano in na drugi strani kot zelo samotno," je dejal Komelj.

Knjiga Stoletni Bor vsebuje tudi osebne spomine Borovih otrok Mateja Pavšiča, Ajde Marušič Pavšič, Manje Pavšič in vnukinje Nane Žargi ter pričevanje Borove sokrajanke Justine Doljak. Zaključuje se z Borovo besedo, izborom njegovih temeljnih esejističnih premislekov o lastni in drugi slovenski besedni ustvarjalnosti.

Matej Bor z rojstnim imenom Vladimir Pavšič se je rodil v Grgarju pri Gorici. Gimnazijo je obiskoval v Celju in diplomiral iz slavistike na ljubljanski univerzi. Pred drugo svetovno vojno je bil profesor v Kočevju, pisal je literarno in gledališko kritiko ter esejistiko. Leta 1942 je izdal pesniško zbirko Previharimo viharje ter se pridružil partizanom. Po vojni je delal na ministrstvu za prosveto, od leta 1948 je deloval kot samostojni književnik, najprej v Ljubljani in na Bledu, nato v Radovljici.

Bil je močno angažiran v slovenskih, jugoslovanskih in mednarodnih pisateljskih društvih. Kot vsestranski ustvarjalec je bistveno zaznamoval slovensko besedno umetnost in kulturno politiko.