Aleš Sedmak za STA: Likovna umetnost že od antike brez svoje muze

Akademski slikar Aleš Sedmak (1952) je predsednik ZDSLU od decembra leta 2011. Po diplomi na ljubljanski likovni akademiji je nekaj let deloval kot likovni pedagog, od leta 1983 pa ima status svobodnega likovnega umetnika. Vrsto let se je ukvarjal s slikarstvom in grafiko, v zadnjem obdobju pa se vse bolj posveča ilustraciji. Z njegovimi ilustracijami je izšlo izšlo več kot 100 knjig s področja poljudnoznanstvene literature in učbenikov.

Je vodja projekta Kaverljag, ki poteka v njegovem ateljeju. Na delavnicah, imenovanih po kraju Kaverljag pod Padno v Istri, ki so namenjene študentom likovnih akademij, se ukvarjajo predvsem z znanstveno ilustracijo. Lani so za učno gradivo Žuželke od blizu Ala Vrezca prejeli posebno pohvalo žirije na 10. slovenskem bienalu ilustracije.

Splošno prepričanje je, da v Sloveniji ni trga likovne umetnosti. Je temu res tako?

Težko bi rekli, da je to le splošno prepričanje. Ena izmed nalog ZDSLU, v katero je včlanjenih 700 likovnih umetnikov, je izstavljanje računov za svoje člane. Poslovanje likovnikov je prišlo na raven, ki ni vredna omembe. V celem letu smo zabeležili le tri posle. Tudi galeristi se v zadnjem času obračajo na nas. Tudi njim pada promet, celo do te mere, da ne morejo več pokrivati stroškov.

Trg se ne more vzpostaviti sam, za vzpostavitev so potrebne sistemske vzpodbude. V tujini obstajajo številni primeri dobrih praks, predvsem v evropskih državah, ki imajo daljšo tradicijo prodaje likovnih del. Slovenija se ne more pohvaliti s tradicijo, saj obdobje po drugi svetovni vojni ni bilo naklonjeno umetnosti.

Komu potem slovenski umetniki prodajajo svoja dela?

Se bojim, da trenutno nikomur. Prodaja likovnih del je zelo kompleksen fenomen, tesno vezan na vrednotenje del. Če ni pravilnega vrednotenja, potem je trg nestabilen in neresen. Nakup likovnega dela je lahko investicija. V Nemčiji v času recesije vlaganje v likovna dela velja za donosnejše kot vlaganje v zlato, nepremičnine ali vrednostne papirje, ker je trg umetniških del stabilnejši. Pri nas, kjer nimamo postavljenih kriterijev in trga likovnih del, pa se lahko zgodi, da nekdo kupi delo, ki bo v prihodnje izgubilo svojo ceno.

Kdo bi moral sodelovati pri vzpostavitvi trga umetniških del?

Stroka, od likovnih ustvarjalcev ter likovnih kritikov in teoretikov do galeristov, pa tudi obe ministrstvi, za kulturo in finance. V tujini obstaja veliko ukrepov, davčnih olajšav in vzpodbud. Če bi bil trg podprt s strani države, bi postal bolj resen in verodostojen. Obenem bi bilo to jasno sporočilo, da je v umetnost smiselno investirati, saj bi podpora države delovala spodbujevalno in izobraževalno za nove kupce. Umetniško delo bi tako poleg estetske in sporočilne vrednosti dobilo tudi tržno.

Veliko akademskih slikarjev se podaja v ilustratorske vode. Počnejo to zgolj zaradi svojega talenta oziroma zanimanja ali tudi iz nuje po zaslužku, če ne celo preživetju?

Osnovna izobrazba slikarja in ilustratorja je enaka. Nekdo, ki ni likovnik, je težko ilustrator. Seveda pa so zaradi neobstoječega likovnega trga likovniki primorani delovati na področjih, kot sta ilustracija in oblikovanje. Nekoč je lahko likovnik bil tudi pedagog, od ustanovitve pedagoške fakultete pa ne more več poučevati. Prav tako na trg dela vstopajo drugi specializirani poklici, kot so kostumografi, scenografi. Prostor na trgu dela se krči, ne ponudi pa se alternativ. Ena bi zagotovo bila likovni trg.

Menda je med samozaposlenimi največ prav likovnih umetnikov. Pa vendar je bil iz teh vrst odziv ob nedavnem uveljavljanju zakonodajnih, predvsem davčnih sprememb, najmanjši. Čemu ga pripisujete?

Tukaj se dotaknemo enega temeljnih problemov zveze. Ta namreč ne zmore več optimalno delovati, saj vse temelji na prostovoljstvu. Moja funkcija denimo je zgolj častna, čeprav sem za zvezo lani samo v pisarni "oddelal" skoraj polni delovni čas. V zadnjem času se pojavljajo neformalna združenja, ki se zavzemajo za samozaposlene. Problemi samozaposlenih so podobni, vendar imamo likovniki svoje specifike. Teh združenja ne izpostavljajo, zveza, potisnjena na rob, pa tudi ne.

Kakšna je vloga ZDSLU?

Zveza naj bi urejala pravne in socialne in informativne zadeve svojih članov, skrbela za normalne pogoje dela ter urejala ostala cehovska vprašanja. Od leta 2006 so financirani le projekti zveze, torej le razstava, ki jo postavimo v galeriji. Po zakonu smo denimo dolžni skrbeti za arhiv - ga imamo v svojih prostorih od leta 1945 - za kar pa nimamo priznanih stroškov. Z ministrstvom za kulturo bi se radi dogovorili, da bi nam priznali vsaj stroške za enega zaposlenega v zvezi.

Poudariti je treba, da je zveza, ki bo prihodnje leto praznovala 115 let, v preteklosti sodelovala pri vseh ključnih slovenskih umetniških projektih, tako pri nastajanju Narodne galerije, Moderne galerije, Akademije za likovno umetnost, mednarodnega trienala keramike in bienala ilustracij. Izključiti zvezo je enako kot izključiti stroko. Zveza bi morala biti strokovna podpora ministrstvu, ne pa izenačena z ljubiteljskimi društvi. Pod okriljem zveze deluje devet regionalnih društev iz celotne države.

Za prepoznavnost umetnikov so potrebne nagrade. Je teh v Sloveniji na likovnem področju dovolj?

Ne, stanje je katastrofalno. Za izključno likovno področje obstajata le dve nagradi - Jakopičeva in nagrada Majskega salona, pa še slednja je stanovska. Tudi štipendij in denarnih spodbud je manj za likovnike kot za umetnike drugih področij. Zanimivo je, da so že ilustratorji glede nagrad in denarnih vzpodbud malo na boljšem, a še vedno podhranjeni.

Se zato likovniki težje predstavljajo in uveljavljajo v tujini?

V tujini ne moremo enakovredno nastopati, če nimamo znotraj države primerljivih sistemov vrednotenja in nagrajevanja ter urejenega trga likovnih del.

So slovenski likovni umetniki družbeno kritični ali bolj zazrti v svoj notranji svet? Sledijo trendom v tujini ali iščejo svoj lastni izraz?

Likovna umetnost je danes globalna in ni kot jezik omejena na nek določen prostor. Ob današnji globalizaciji ima vsak ustvarjalec na voljo informacije o dogajanju po svetu, če ga le zanimajo. Pa vendar je treba poudariti, da je likovna umetnost več kot družbena kritika, je neke vrste kontemplacija.

V Sloveniji pa se v zadnjem času pojavlja problem v družbeni odzivnosti. Nekoč so bili umetniki zelo družbeno angažirani, denimo skupina Irwin je nastala na tej osnovi. Na letošnjem Majskem salonu pa je opazna izrazita neangažiranost.

Bi lahko rekli, da je to apatija?

Možno. Za potrditev tega bi bila potrebna sociološka študija. A umik od družbenih tem zna biti povezan tudi z družbenimi razmerami in odnosom države do umetnikov. Večina likovnikov je bodisi brezposelnih ali pa umetniški poklic opravlja ljubiteljsko, v prostem času. Koncept bivanja in življenja, kot ga poznamo danes, ne zagotavlja njihovega preživetja. Če nekdo nima možnosti "vstopati v prostor", se umakne.

V začetku leta ste s še z nekateri institucijami v javnost poslali pobudo za pravično izplačevanje razstavnin umetnikom. Kaj pomeni neplačevanje razstavnin za umetnika?

Neplačevanje razstavnim je nevzdržno in krivično. Umetnik mora za postavitev razstave vložiti ogromno časa, energije in sredstev. Takšni projekti terjajo vsaj pol leta dela. Ob tem mora umetnik preživeti. Če mu razstava ponudi zgolj prostor za ogled njegovih del, ki bi sicer ležala v ateljeju, potem s tem ne pridobi ničesar. Še posebno ne, ker potem zaradi neobstoja trga teh del ne more prodati. Veliko likovnikov ne zmore več plačevati stroškov za ateljeje, ki jih imajo večinoma doma, v stanovanjih.