Varja Močnik za STA: Vse se spreminja, tudi Kino Otok

Začniva pri začetkih. Kako se je porajala zgodba Kina Otok, kaj je bil njen ključni sprožilec?

Tedaj je vladala potreba po zelo drugačnem festivalu. Leta 2004 še ni bilo Kinodvora in Art kino mreže, ki bi omogočala prikaz umetniških ali žanrskih filmov iz daljnih dežel. Te filme smo lahko videli le na Liffu, le redko pa je prišlo do distribucije. Zdaj, ko imamo Kinodvor, ki deluje zelo dobro, potrebe po takšnem festivalu, kot je bil nekdaj, ni več. Kino Otok je zato postal nekoliko drugačen festival, ki se ne omejuje na žanre ali avtorska zaledja niti ni pregled kinematografije pretekle sezone. Kaj torej prikazujemo? Odločili smo se, da prikažemo tisto, česar drugi ne. Naš moto je, da filmska in kino izkušnja nista le tisto, kar smo doslej videli in izkusili, z vsako projekcijo naj bi se zgodil odločilen korak naprej ali vstran v dojemanju filma, kina, sveta in življenja.

Toda kljub temu, da je program eklektičen, ima skupno temo, ni le nabirek z vseh koncev. Letošnja rdeča nit je Upor v vseh pomenskih odtenkih te besede. Kako ste vse skupaj začrtali?

Res je, Kino Otok program sestavlja na precej eklektičen način, potem pa se zgodi zelo koherentna in povezana celota, ki ne dopušča slučajnosti. Program sestavljamo s pomočjo številnih uradnih in neuradnih svetovalcev, ki delajo na različnih področjih filma: od režiserjev, publicistov do novinarjev in prikazovalcev. Potem ocenimo, kaj sodi v program in kaj ne. Letos bi absolutno vse filme lahko označili kot uporniške, a ne zgolj na "vstajniški" način. Seveda številni filmi tematizirajo dosego nekaterih čisto osnovnih človeških, dostojnih razmer, recimo filma Sylvaina Georga, K Madridu - skeleča svetloba! in Okruški (moja usta, moj upor, moje ime). Takšni so tudi filmi, uvrščeni v program kratkih filmov s krovnim imenom Upor, ki so ga sestavili na znamenitem festivalu kratkega filma iz Oberhausna. Ti politični filmi, ki segajo od 60. let minulega stoletja do leta 2010, z zelo različnimi filmskimi jeziki intervenirajo, protestirajo in se zavzemajo za vrednote, kot so svoboda, človekove pravice ali golo življenje. V tem sklopu bomo prikazali tudi legendarni film Karpa Godine Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk. Po projekciji bo sledil pogovor z Godino in še enim večnim upornikom Želimirjem Žilnikom. Pogovarjali se bomo o vztrajnosti filmskega upora, ki, kot rečeno, sega veliko dlje, upor je lahko tudi svojstven, neukalupljen filmski izraz.

Nova sekcija je tudi 35 mm kulture, se z njo upirate digitalizaciji?

Ne, se pa s sekcijo priklanjamo 35 mm filmskemu traku, ko ta dobesedno izginja, in tudi filmom, ki na najbolj osupljive in sveže načine govorijo, kakor znajo. Ne z jeziki literature, slikarstva, gledališča ali celo opere, po drugi strani demagogije ali tržnosti, ne z jeziki, ki film krčijo, ožijo in ga krojijo po svoje ali celo izkoriščajo v svoj prid. Recimo Bil je zmenek Clauda Leloucha... To je eden najbolj kinetičnih filmov vseh časov! Ta film sestavlja dvojček s filmom Vozi! Nicolasa Windinga Refna, ki pri nas, res čudno, ni imel distribucije.

Dobro, kaj pa vaše povsem osebno mnenje o digitalizaciji. Ste nostalgični?

Ne, nisem tradicionalistka ali zagrizeno predana nostalgiji. Z novimi filmskimi tehnologijami prihajajo tudi novi filmski izrazi, ki so zaželeni, nenavadni, takšni skratka, kot jih želimo gledati. Toda dejstvo je, da se s filmskim trakom ravna tako kot v današnjem času z vsem - kar je staro, se vrže stran. Zgodovina ni več pomembna, zgodovina ostane v zgodovini, kar ni res, vsi vemo, da je zgodovina tudi današnjost in današnjost je hkrati zgodovina.

Med 6. in 9. junijem bo nastopil mednarodni del programa s številnimi gosti, ki pa jim, v nasprotju z nekaterimi drugimi festivali, namenite čas.

Da, to je naša formula. Pogovori z gosti niso samo neka obveznost, temveč so poglobljeni, dobro pripravljeni. Nujno je, da z avtorji pridejo v stik gledalci, med njimi ne sme biti meja. Vsi smo ljubitelji filma, vse nas film izjemno zanima, zato je tako pomembno to obfilmsko, neformalno druženje.

Že na novinarski konferenci ste napovedali, da so letošnji gostje vsi po vrsti nek unikum. Katere bi še posebej izpostavili?

Kanadčan Frederick Pelletier prihaja s filmom Diego Star. Socialno-realistična drama na zelo neposreden, nezatežen način govori o problematiki izkoriščanja delavcev. Hkrati je to človeška, topla zgodba, ne manifest. John Price, prav tako iz Kanade, je znamenit po svojih eksperimentalnih kratkih filmih, ki jih snema vsak dan, brez predaha. Posnete filme sam razvija v kleti, zelo ga vznemirjajo kemični procesi, ki se dogajajo mimo človeške kontrole. Iz Indije se bo s kratkim filmom Jaz sem mikro predstavila Shai Heredia, ki na zelo poetičen način govori o izginjanju neodvisne filmske scene v Indiji.

Na festivalu se bo predstavil tudi zelo obetaven nizozemski režiser Martijn Maria Smits s filmoma Antwerpen in Pod težo oblakov. Govori o mladih brez gotove prihodnosti, ki skušajo preživeti v navidez mirnem svetu Evrope. Hrvaški režiser Damir Čučić bo na Otoku s svojim celovečernim prvencem Pismo očetu, velikim zmagovalcem lanskoletnega puljskega festivala. Sin snema videopisma očetu, kateremu pod vplivom žganja in drugih substanc pove vse, kar mu doslej ni upal ali hotel, oče besni na drugi strani... Res nenavaden režiser, ne pretiravam! Omenila bi še Košček raja Daniela Dlouhyja o avstrijskih priseljencih, ki so v 19. stoletju emigrirali v perujsko džunglo.

Če se še malo odmakneva od filma. Kako skrbite za svoje občinstvo, tudi generacijsko? Pogosto se pojavijo očitki, da so si festival uzurpirali Ljubljančani, ki pridejo na festival za konec tedna... in na morje.

V Ljubljani je verjetno največja baza študentov, ki jih to zanima, kaj je na tem slabega? Toda, ne, prihajajo tudi Štajerci in Prekmurci (smeh), pa Italijani, Hrvati in Avstrijci. Veliko je tudi obiskovalcev iz obalnih krajev.

Sicer pa skrbimo za vse generacije: sodelujemo s Kinobalonom, ki ga ustvarjajo v Kinodvoru, letos smo ustanovili novo sekcijo Podmornica. Za najmlajše je torej dobro poskrbljeno. Otoku se nemara očita nekoliko filmofilski, zaprt program, s čimer se ne bi strinjala. Prikazujemo tudi filme, ki so zelo komunikativni, a hkrati ponujajo nekaj novega. Ves čas skrbimo tudi za lokalno občinstvo, prav zato se festival začne že v ponedeljek. Na programu je tudi veliko šolskih projekcij.

Kaj pa tisto malo hipi vzdušje izpred let, okoli izolskega svetilnika? Nekateri stalni obiskovalci mestoma pogrešajo prva leta Kino Otoka.

Prav zagotovo se časi spreminjajo in seveda ni več tako, kot je bilo pred devetimi leti. Kaj pa je tako kot pred devetimi leti? Časi so, kakršni so, ljudje smo, kakršni smo. Nekateri se imajo na festivalu zelo fino, eni malo manj, odvisno od trenutnega razpoloženja. Festival se trudi za krasno vzdušje, zanesljivo je enkrat bolje in drugič slabše. Odvisno, nenazadnje, kdo dela festival, kdo so gostje. To ni več isti festival kot je bil pred devetimi leti, še vedno pa razmišlja enako.

Kako pa stojite finančno?

Festival podpira Občina Izola v vrednosti okoli 30 do 40 odstotkov celotnega proračuna ter Slovenski filmski center RS, kjer se vsako leto prijavimo na razpis za sofinanciranje filmskih festivalov. Kino Otok od vsega začetka deluje povezovalno, zato sodelujemo s številnimi partnerji, ki vsebinsko in materialno pripomorejo k izvedbi festivala. Z nami so tudi številni sponzorji, resda pa so sponzorski vložki manjši kot pred leti...

In tu so še za Kino Otok zelo prepoznavni prostovoljci.

Brez njih Kino Otoka sploh ne bi bilo! Prostovoljska brigada veliko prispeva k festivalu, mladim predvsem nudimo priložnost za pridobivanje izkušenj na različnih področjih organizacije festivala in kulturnih dogodkov v prijetnem vzdušju ob spoznavanju filmov in gostov. Ponosni smo na dejstvo, da je na Kino Otoku veliko mladih, ki so delovne izkušnje pridobivali prav tu, našlo svojo pot v različnih kulturnih organizacijah ter se na festival ponovno vračajo v drugačnih funkcijah in vlogah.