V kinoteki še nekaj priložnosti za filmsko druženje s Harunom Farockijem

Nemški filmski teoretik Thomas Elsaesser je Farockija (1944) nekoč označil za "najbolj znanega med neznanimi nemškimi režiserji". Kot je za STA dejal filmski teoretik Nil Baskar, si je Farocki, ki pripada sloviti generaciji novega nemškega filma 60. let, ta sloves prislužil z izjemnim umetniškim opusom, ki ne obsega le več kot 100 filmskih naslovov, temveč tudi kot filmski kritik, teoretik, predavatelj, v zadnjih desetletjih pa tudi kot kurator in viden ustvarjalec na področju sodobne umetnosti.

V svojem filmskem opusu je Farocki predvsem esejist; njegova dela združujejo dokumentarne in fikcijske filmske pristope, s katerimi ne nastavlja zrcala le spreminjajoči se povojni nemški družbi, temveč tudi premišljevanju statusa samih, filmskih, podob in njihovih družbenih učinkov.

V svojih delih se Farocki pogosto naslanja na arhivske filmske materiale (t.i. found footage), ki jih v svojih najboljših delih izjemno premišljeno in s kritično zavestjo zgodovinarja preureja v polemična in politično angažirana filmska besedila, s katerimi posega v ključne polemike o razmerju med tehnologijo in spremembami v posameznikovem dojemanju sveta. Razmišlja o skritih povezavah med vojaškim in kulturnim industrijskim kompleksom, predvsem pa tudi o načinih, na katere se v poznem kapitalizmu ideologija materializira in reproducira tudi v najbolj vsakdanjih družbenih praksah in razmerjih, meni Baskar.

Med njegova najbolj znana dela sodi film Slike sveta in vanje vpisana vojna iz leta 1988, v katerem med drugim, izhajajoč iz fotografije, prodre do temeljnih vprašanj 20. in 21. stoletja: problem predstavljivosti po Auschwitzu, ukvarjanje s produkcijo slik kot izroditvijo kapitalizma in vojne, položaj terorizma, je zapisal filmski kritik Christoph Huber.

Med zelo znanimi Farockijevimi dokumentarnimi filmi je tudi Stvarniki nakupovalnih svetov iz leta 2001, v katerem avtor v vseh segmentih sledi postavljanju novega nakupovalnega centra. Kot je režiser dejal po projekciji v kinoteki, je bilo spremljanje nekaterih pogovorov, "brainstormingov" idejnih vodij projekta naravnost groteskno. Do enega večjih zapletov pride čisto na koncu, ko se krešejo mnenja, kje na polici bodo stali posamezni paketi toastov.

Do konca retrospektive bo v kinoteki na ogled še osem Farockijevih filmov. Za boljši uvid v cineastovo razmišljanje so ob tej priložnosti v reviji Kino! izšli tudi nekateri avtorjevi teksti, ki predstavljajo pomembno dopolnilo njegovim filmskim esejem.