Kino Otok: Od Tirolcev v Peruju do trgovine z belim blagom

Prve takte letošnji temi Upora je v petek dal že igrani film Vas iz kartona enega najznamenitejših sodobnih italijanskih režiserjev Ermanna Olmija. Film avtorja, za katerega je Tullio Kezich zapisal, da je krščanski poet z občutkom imanence, ki mu brani, da bi ubiral bližnjice samozadostne pobožnosti, sooči ostarelega duhovnika in prebežnike iz Afrike, ki na poti v Francijo najdejo zavetje v njegovi ravnokar zaprti cerkvi. Čeprav so nekateri gledalci na festivalu film označili za klišejskega, so drugi v njem prepoznavali izrazito prepričljivo, novodobno svetopisemsko priliko.

Z druge vrste migranti se je v svojem dokumentarcu Košček raja ukvarjal mladi avstrijski režiser Dlouhy, ki je na Kino Otoku v preteklosti svoja krajša dela že predstavljal v sekciji Video na plaži. Sredi 19. stoletja je približno 330 Tirolcev in 120 Porenjcev v lovu za lepšim življenjem migriralo v perujsko džunglo. Edini pogoj je bil, da so pripadali katoliški veri, sicer pa so se vsi veselili zemlje, ki jo določa podnebje brez hudih, mrzlih zim. Ta fenomen je, kot je po projekciji dejal režiser, na Tirolskem precej znan, toda sam je o njem vedel le malo. S filmsko ekipo se je podal med potomce prvih priseljencev, ki so, medtem, ko so govorili o polki in novi cerkvi, nehote razkrivali tudi svoje manj prijetne plati.

Po Dlouhyjevih besedah današnja Avstrija od vseh priseljencev zahteva takojšnjo asimilacijo, medtem ko se tam daleč, v Disneylandu, kot tirolsko mesto Pozuzo sredi Peruja imenuje režiser, potomci priseljencev počutijo močno ogroženi, ker imajo za župana Indijanca. Kot pove ena od sogovornic, se je z Indijancem, kljub negodovanju v družini, poročila zato, ker je bila z vsemi drugimi tamkajšnjimi Avstrijci v sorodu. Film je med avstrijskim občinstvom naletel na radikalne odzive; nenaklonjeni gledalci so mu v prvi vrsti očitali, da niti z besedo ni omenil, kako avstrijska država skrbi za svoje "perujske brate in sestre", saj so med drugim prejeli denar za gradnjo bolnišnice. "Mojim sogovornikom v Peruju se pač to ni zdelo vredno omembe, jim že ne pomeni toliko," je očitke zavrnil Dlouhy.

Na festivalu slovenskemu občinstvu dokaj neznan nizozemski film predstavlja Martijn Maria Smits, ki se bo, kot je napovedal na Kino Otoku, z družbeno-kritičnimi temami ukvarjal vsaj toliko časa, dokler ne bo posnel zares dobrega realističnega filma. Toda nase je že opozoril tudi z igranima filmoma, ki sta na programu festivala, Antwerpen in Pod težo oblakov. Če je Antwerpen tudi slovenskemu gledalcu zelo domača tema - o mladi družini, ki se zaradi socialne stiske preseli nazaj k enim od staršev ter pred seboj ne vidi prihodnosti, trgovina z belim blagom v razviti Evropi še vedno velja za nekaj, kar se dogaja daleč od oči, nekaj, s čimer nima poprečni Evropejec nič.

Filmska zgodba o skrajno ponižanih in razčlovečenih dekletih iz držav nekdanje Sovjetske zveze je, tako režiser, v primerjavi z realno sliko dokaj blaga. Vedeti je treba, tako Smits, da v Španijo in na Nizozemsko, ki sta na vrhu te neslavne lestvice, letno prispe 200.000 deklet. Kakšnih pet let jih zvodniki prodajajo petkrat na dan, dokler se ne spremenijo v popolne in za ta posel neuporabne razvaline. Toda tu se njihova zgodba nujno ne konča - tudi njihovi organi znajo biti uporabni.

Kino Otok se danes nadaljuje s filmi skoz ves dan in s tradicionalnim večernim druženjem ob svetilniku, kamor se po projekcijah zatečejo gledalci pa tudi tisti, katerim je filmska umetnost v drugem planu.