Kino Otok: Čas je za upor spomina

Pogovor z Žilnikom in Godino je sledil projekciji niza kratkih filmov s skupnim naslovom Odpor. Program političnih filmov je nastal pod okriljem največjega in najuglednejšega festivala kratkega filma v Oberhausnu ter vsebuje tudi film Gratinirani možgani Pupilije Ferkeverk Karpa Godine iz leta 1970. Film, v katerem med drugim nastopajo Milan Jesih, Ivo Svetina in Matjaž Kocbek, je takrat predstavljal uporno gesto. Z ideologijo podprto misel, da je v mladih prihodnost, v filmu zamenja ironična slika mladih izgubljencev, ki verjamejo le v seks, LSD in Coca-Colo.

Godina in Žilnik se nista mogla ogniti tudi njunemu najbolj znanemu projektu, filmu Zgodnja dela (Rani radovi) iz leta 1968. Za oba je bil to prvi igrani celovečerec, Žilnik je režiral, Godina je bil direktor fotografije, snemalec in montažer. Film na alegoričen način prikaže zgodbo udeležencev študentskih demonstracij, ki v želji, da bi spremenili svet, podprti s teksti mladega Karla Marxa vstopajo v vasi in tovarne ter "prebujajo" sodržavljane. Žilnik je bil pri obujanju spominov, polnem komičnih anekdot, jasen - za največji uspeh si z Godino nista štela, da je film zmagal na Berlinalu, temveč da sta si z njem nakopala sovraštvo vseh takratnih velikanov jugoslovanskega filma. Upor je, da s provokativnim filmom narediš korak naprej in presežeš stare generacije, sta se strinjala sogovornika.

Leta 1972 sta združila moči pri filmu o študentskih demonstracijah v Jugoslaviji Kapital: svoboda ali strip, ki pa nikoli ni prišel v kinematografe. Večina posnetkov demonstracij, ki se tu pa tam pojavijo na televiziji, je prav iz tega filma, je spomnil Godina ter ob pri tem prišel na idejo za nov skupni projekt. Stare posnetke demonstracij bi z Žilnikom lahko zmontirala z novimi scenami; Žilnik je le prikimal in se nasmehnil.

Žilnik je na festivalu predstavil tudi film Ena ženska, eno stoletje, filmski portret stoletnice Dragice Srzentić, ki je po nenavadnem spletu naključij prisostvovala nizu ključnih dogodkov, ki so oblikovali usodo Jugoslavije v obdobju pred in med drugo svetovno vojno ter po njej. Bila je partizanka, po informbiroju je več let preživela v zaporu kot administrativna kaznjenka. Poznala je vse ključne osebe takratnega kulturo-družbene in tudi politične scene.

Protagonistka filma je nemudoma požela vse simpatije kinootoškega občinstva. Njen neverjeten spomin, dar govora, mestoma šaljiv pogled na zelo resne stvari, racionalnost in predvsem zvestoba sama sebi so Srzentićevo postavili na mesto izjemne pričevalke. Zgodovine ne potvarja, kot to zdaj počno mnogi, odkrito govori o upanju in nevarnosti komunizma, med snemanjem pa na 20 minut poprosi za pavzo - čas za cigareto. Na Žilnikovo "off the record" vprašanje, ki ji ga je zastavil med snemanjem, kaj jo ohranja v tako dobri kondiciji, je njegova portretiranka na njej lasten način odgovorila, da vino in kajenje.

Kot je ob koncu pogovora dejal Žilnik, potrebujemo takšne pričevalce. Zgodovine se ne da spreminjati, meni režiser, tako kot jo zdaj želijo v Sloveniji in Srbiji. Ve se, kakšna navodila so imeli partizani, medtem ko je zmagovita Rdeča armada prodirala proti Berlinu. Seveda so bile ob tem žrtve na strani tistih, ki so sodelovali z okupatorjem, toda kolikšne bi šele bile, če bi zmagal Hitler, nenazadnje mi v tem trenutku ne bi govorili niti v slovenskem ali srbskem jeziku, je sklenil Žilnik.