Sylvain George na Kino Otoku: Protesti so proces z dolgoročnimi učniki

Sylvain George je v skoraj 150-minutnem dokumentarcu s kamero spremljal proteste, ki so se v Španiji začeli 15. maja leta 2011 ter so se nato razširili po vsej Evropi, kot Occupy pa tudi v ZDA. V filmu gledalec spremlja razvoj dogodkov z začetkom v Madridu, vse z enim ciljem: sprememba političnega in družbenega sistema, ki zdaj temelji na prepletenosti političnih in finančnih elit.

Kot je po projekciji povedal režiser, se je na madridskem trgu Puerta del Sol v zelo kratkem času vzpostavila vsa potrebna infrastruktura, ki so jo gradili predstavniki kar najrazličnejših družbenih sistemov. Številne debate in skupščine so postale vzorec, ki se je preselil še v druge evropske države, tudi Slovenijo. Georgeu se zdi bistveno, da se je takrat Španija prebudila iz sicer udomačenega molka, da so se angažirali prej pregovorno apolitični mladi. "Toda to ni koncept revolucije 20. stoletja, to je proces, potreben je čas, prišlo bo do dolgoročnih učinkov," je dejal režiser.

Svoj film je označil kot filmski obzornik, s katerim je gledalcu želel prikazati celostno sliko, ki je mediji največkrat niso podali. Po njegovem mnenju igra pomembno vlogo čas, vse se ne da razumeti, posneti, napisati v enem dnevu.

George si je še posebej veliko časa vzel za raziskovanje življenjskih pogojev migrantov v francoskem Calaisu na severu Francije. Mesto je obiskoval kar tri leta ter posnel film Naj počivajo v uporu, medtem ko Okruške sestavlja še neuporabljen material. Tega je George sestavil v lirično celoto, brez velikih besed, a s povednimi posnetki. Posameznik je obravnavan kot kriminalec, oropan svojih elementarnih pravic, reduciran na svoje golo telo oziroma golo življenje. Po Calaisu ves čas drvijo policijski avtomobili, aretacija sledi aretaciji, zločin beguncev pa je le ta, da v njihovi matični deželi ni mogoče živeti.

George Sylvain je kritičen do tistih novinarjev, medijev, ki želijo hitre, instantne zgodbe, sogovornika za plačilo zvabijo pred kamero, da pove svojo žalostno zgodbo, nato pa oddrvijo dalje. Sam verjame, da vse stoji in pade na zaupanju, na neštetih urah, ki jih človek preživi v pogovoru in ga ne snema.

Oba filma bosta ob prisotnosti avtorja v ponedeljek na ogled tudi v Slovenski kinoteki. To bo nekakšen podaljšek mednarodnega festivala Kino Otok, ki se danes v Izoli z zadnjimi projekcijami po tednu dni končuje. Rdeča nit festivala je bil upor v vseh pomenskih odtenkih te besede oz. kot je na četrtkovem začetku mednarodnega dela festivala dejal minister za kulturo Uroš Grilc, film je lahko tudi orožje duha in nudi slišnost tistim, ki so preslišani. Deveti Kino Otok je to večkrat dokazal.