Literarni festivali in nagrade tudi kot zrcalo družbe

Na temo festivalov in nagrad je v zadnji številki revije Literatura razmišljal tudi urednik in pisatelj Andrej Blatnik. "Ob nemara najopaznejši slovenski literarni nagradi, ki se je leta 1991 začela s simpoziji in globokimi analizami - hkrati pa z bizarnimi karnevalskimi zastranitvami, izgubljanjem po gozdovih in kopanjem v blatu, ki ga danes glasbeni festivali zagotavljajo z umetnim namakanjem zemlje - danes njen sponzor, Delo, objavlja le predstavitvena besedila (in, času primerno, videoposnetke). Kresnikova komisija šteje in izbira, nič ne povnanja in polemizira, in še pri izbiranju postaja vse bolj ekonomična, letos je v imenu varčevanja število žirantov padlo s pet na štiri, v najboljših časih jih je bilo sedem," je zapisal Blatnik.

Ob tem se je vprašal, ali ne bi bilo treba nemara odločanje o najboljšem v slovenskem romanopisju vzeti za častno nalogo in ne za plačano delo. A morda, tako Blatnik, je zaupanje literarnega polja v sodobno romaneskno produkcijo tako majhno, da obstaja strah, kako zastonj tega noče brati nihče?

Blatnik ima pomisleke tudi glede druge velike prozne prireditve, festivala Fabula, ki je po njegovem mnenju kljub znatnemu javnemu financiranju vse bolj promocija ene same založbe in vse bolj dostopna samo njenim avtorjem, nagrade pa letos "zaradi varčevanja" sploh niso podelili.

Povsem drugače je ponekod v tujini, meni Černetova. "Poznamo druge države, kjer ima vsako resnejše mestece, ki da nekaj nase, ugledno, finančno signifikantno nagrado ali lepo rezidenco za mestnega pisarja ali prevajalca. Ali kjer obstaja kopica nedržavnih, zasebnih skladov gmotno preskrbljenih državljanov, ki podeljujejo močne nagrade, večinoma razločno profilirane. Kjer je plutokracija kultivirana. Tako se seveda zagotavlja necentraliziran, pluralističen sistem podeljevanja. Kjer tudi verske skupnosti podeljujejo medijsko odmevne nagrade umetniški, ne verski literaturi. Jasna, razumljiva merila so temelj ugleda nagrade. Nagrada Jeana Ameryja se podeljuje za pisanje v njegovi tradiciji, na primer, ali Kandidova nagrada za pisanje v tradiciji Voltaira," je za STA povedala prevajalka.

In kako je s pomislijo, da so nekateri literarni festivali v prvi vrsti promocija založbe, ki jih organizira, ter nanje vabijo le "svoje" avtorje?

Nekateri zagotovo, meni Černetova. Celo založniške programe ukrojijo po tem, kdo od gostov je potrdil prihod. A če je v ozadju založba s kopico zaposlenih, ki mora del svojih plač poplačati tudi iz programskih sredstev festivala, da lahko oba preživita, je tudi to razumljivo. Pranger sicer vztraja na prekernosti, a bo to na daljši rok verjetno prehudo tveganje in bo treba storiti energijski preskok.

Ob preletu literarnih nagrad je zaznati, da v žiriji ves čas sedijo isti ljudje, s čimer se deloma strinja tudi sogovornica. "Veliko, tako se zdi, jih res kroži, ker so vredni zaupanja ali preprosto pri roki. Morda bi lahko premislili o načinu, kako se 'spomniti' na strokovnjakinje in strokovnjake, ki jih nimaš v mobitelu ali jih osebno ne poznaš in ki živijo daleč od prestolnice ali so iz mnogo starejše generacije, ki veliko ve, a je preprosto ne videvaš na premierah," je dejala.

Kot je za STA dodal Blatnik, sam ne vidi koraka k objektivnejšemu odločanju s hitrejšim menjavanjem žirantov. Potem bi namreč morala vsaka nova žirija ocenjevati recimo romane zadnjih štirih let, da bi se popravilo morebitne neustrezne odločitve prejšnjih. Blatnik se bolj nagiba k povečanju njihovega števila, kar se ujema tudi s splošnim trendom v literarnem polju, parcializacijo okusov in z naraščajočim mnoštvom pristopov k literaturi.

Potem ko avtor in z njim založba prejmeta nagrado, se pogosto zdi, da založba tega ne zna izkoristiti, kar zadeva literarna gostovanja in drugo promocijo.

"Mislim, da bi lahko založbe dosti bolj prispevale k večji prepoznavnosti nagrad. Nekatere sicer so energične in marketinško domiselne, knjiga hitro dobi lento in prispe na police, večina založb pa je žal letargičnih in preveč trpnih, da bi se našle v navdušenem odzivu. Bojujejo se za dnevno preživetje in imajo premalo zaposlenih in ti, ki so, so preutrujeni. Prodaja leposlovja je v zadnjih petih letih grozovito upadla, kakor povedo distribucijska podjetja, kakršno je Aurora - manjše založbe zapirajo vrata in če se jim zgodi nagrada, verjetno ne gojijo upanja, da bo kaj vidnega spremenila. Razbobnati nagrado po slovenskih vaseh zna biti jalovo. Kar velja, je pač dober avto. Ko pa bodo avtomobilska podjetja sponzorji literarnih nagrad, bo morda drugače. A naše vrednote so si nekoliko navzkriž - literati večinoma pridigamo javni prevoz brez gizdavosti," je še dejala Černetova.