Urednica knjige Outerviews Neja Tomšič za STA: Najboljši intervjuji preizprašujejo tudi izpraševalca

Knjiga Outerviews izhaja iz projekta ArtistTalk, ki ga je Muzej tranzitornih umetnosti - Mota zasnoval v sodelovanju z organizacijama WRO iz Vroclava in CIANT iz Prage. V sklopu projekta ste zagnali tudi ArtistTalk Best Interview Award ter ste tako spodbujali kogarkoli, da opravi video intervju z umetnikom, ki ga občuduje ali se mu zdi zanimiv. Kakšen je bil nabor na natečaj prispelih videov?

Na natečaj je prispelo okrog 80 zelo različnih prijav, pri katerih so prednjačili intervjuji z manj znanimi umetniki. Kljub temu je bilo kar nekaj takih, ki so na kreativen način vstopali v dialog s slavnimi umetniki, predvsem s predelavo že obstoječih posnetkov.

Med njimi lahko na primer izpostavim s posebno omembo nagrajen intervju Camille Haukedal z naslovom "To All the Important People", v katerem se umetnica pogovarja z Josephom Beuysom. Enega izmed njegovih posnetkov je predelala tako, da je postal intimen dialog, v katerem ga sprašuje za nasvet, kako naj si jo ljudje kot umetnico zapomnijo. Drugi, ki je prav tako prejel posebno omembo, je intervju hrvaškega umetnika Daliborja Martinisa, v katerem se pogovarja s posnetkom samega sebe iz leta 1978. Poleg tega, da je izvirna in inteligentna, je nastala situacija seveda tudi nadvse komična.

Med videi, ki so se uvrstili v finale natečaja, je tudi Unkle Bob po glasu sodeč zelo mladega Jeffa Gardinerja, ki prikazuje nekoga, ki pravzaprav ni umetnik. Gre za kmeta, ki sam zase pravi, da je umetnik vsakdanjega življenja. Video ste posebej pohvalili, čeprav v njen ne nastopa "pravi" umetnik. Zakaj?

Zanimivo, da sprašujete po tem intervjuju, saj je tudi meni zelo ljub. Od vseh ostalih prispevkov zelo izstopa, saj gre za intervju s "preprostim" človekom, stricem Bobom, ki živi v nekem odročnem ameriškem kraju. Kljub temu, da je sogovornik "preprost", pa v dialogu preseneti. Intervju se začne z vprašanjem: "Ali bi zase rekel, da si umetnik?" Na kar Bob odgovori: "Nisem sodoben umetnik, a zagotovo vidim lepoto v stvareh, vidim red, usklajenost in ju poskušam izraziti s tem, kar počnem, na primer s prijateljstvi."

Ta intervju razumem kot poklon človeku, ki je umetnik življenja. Obenem s spoštovanjem opozarja na velik del življenja, ki obstaja vzporedno s svetom umetnosti in je pogosto prezrt. Okrog posebne omembe tega intervjuja se je v komisiji kresalo največ mnenj. Mislim, da prav zaradi njegove "nesodobnosti", ki pa seveda ni dejanska. Svet, v katerem živi Bob, je še kako resničen in njegova lekcija o umetnosti je pomembna.

Bob predstavlja jedro vsakdanjega življenja, kot je v svojem izjemnem posvetilu preprostemu človeku v knjigi "The Practice of Everyday Life" (Praksa vsakdanjega življenja) zapisal že Michel de Certeau: v vseh časih je preprost človek tisti, ki je pred tekstom. Zdelo se mi je zelo pomembno, da ta video vključimo v portal pretežno intermedijskih umetnikov in v projekcije festivalov novih tehnologij ter s tem spomnimo tudi na ta drugi pol.

Bi morda izpostavili še katerega od pogovorov v knjigi Outerviews, ki ste jo uredili skupaj z Martinom Bricljem Barago?

O temi, ki sva jo načeli, se v knjigi pogovarjam tudi z umetnikom Julianom Oliverjem, ki s svojimi intervencijami razkriva sisteme nadzora in vdora moči v vsakdanje življenje preko novih tehnologij. Kot kritični inženir namreč trdi, da je vloga umetnosti spremeniti način, kako se vedemo drug do drugega, vendar se v tem omejuje na rabo tehnologij.

Ob tem me je zanimalo, kako njegovo delo zadeva svet, v katerem v rokah posameznikov ni novih tehnologij, pa so vseeno predmet nadzora. Ni samoumevno, da svet spreminjajo tisti, ki svoja družbeno kritična dela predstavljajo na festivalih. Pomembno se je vprašati, do kod ta vpliv seže in to preprosto vedeti.

V delo je vključen povzetek zmagovalnega videa natečaja ArtistTalk Best Interview Award, druge intervjuje pa ste naredili prav za knjigo. Avtorji intervjujev ste povečini tudi sami umetniki. Kako ste se lotili priprave na posamezen intervju in po kakšnem ključu ste izbirali sogovornike.

Lahko povem, da je izbor umetnikov v knjigi oseben. Vključili smo umetnike, katerih delo že vrsto let spremljamo, se z njimi pogovarjamo in sodelujemo. Med njimi so na primer Jorge Rodriguez Gerada, ki je bil rezidenčni umetnik Mote, Zimoun in britanski duo Emptyset, ki so sodelovali na lanskem festivalu Sonica, Plaid in Burnt Friedman, ki so bili redni gostje festivala Pomladi, ter Biennale de Paris, s katerim smo razvijali projekt nove terminologije v umetnosti.

Obenem je bilo pri izboru ključno, da gre za umetnike, ki s svojim avtorskim pristopom premikajo meje, bodisi tiste v naših glavah, bodisi meje medijev, v katerih delujejo. Kot primere bi izpostavila Biennale de Paris, edinstven umetniški bienale, ki je v celoti posvečen nevizualni umetnosti; kolektiv N55, ki razvija (utopične) modularne arhitekturne rešitve za vsakdanje življenje; in Eyala Sivana, izraelskega režiserja, ki s svojimi deli ustvarja dialog tam, kjer se zdi, da ta ni mogoč: med Izraelom in Palestino.

Iskali smo avtorje, s katerimi smo se lahko pogovarjali o njihovih pogledih na svet in družbo, v katero s svojim delom posegajo. Z naslovom Outerviews smo želeli povzeti prav ta uredniški pristop, pri katerem ne gre toliko za pogovore o njihovih konkretnih delih in pogled navznoter, temveč za izpraševanje pogledov na svet. Zanimalo nas je, kaj o njem mislijo, kako se v njem pozicionirajo in prepoznavajo svojo vlogo. Njihova dela se morda nepoznavalcem zdijo zaprta, nedostopna in težko razumljiva. In ti intervjuji so namenjeni širšemu občinstvu. Poskušali smo osvetliti ideje, ki stojijo za njimi in jih povezati z dejanskostjo, v kateri živimo.

Zanima me, kako ste na splošno zadovoljni z intervjuji z umetniki, ki se pojavljajo v medijih. V čem morda prepoznavate njihov največji manko?

Ne morem govoriti o splošnem manku, saj je razpon v kakovosti velik. Morda bi lahko rekla, da je premalo intervjujev oziroma specializiranih medijev, v katerih bi bili ti intervjuji objavljeni. Osebno še največkrat dobim vtis, da pogovor ne seže pod površje. Da si avtor intervjuja ne drzne postaviti kritičnih vprašanj. Tako pogovor ostaja pri izmenjavi medsebojnih pritrjevanj in potrditev, vsem dobro znanih podatkov in mnenj.

Zame je bistvo intervjuja, da osvetli osebo, ki je za njimi. Nekatere misli, ki sem jih prebrala v intervjujih, so postale moja vodila in k nekaterim se vedno znova vračam. Takšne intervjuje si želim brati.

Ob tem vprašanju se mi je porodila še ena misel. Zmagovalka natečaja za najboljši video intervju Agnieszka Pokrywka iz dua Agaconda je ob prejemu nagrade rekla, da si nagrado zasluži Joe Davis, ne ona. In pri tem odprla vrsto vprašanj. Do določene mere se moram strinjati z njo: njen sogovornik je izjemen človek, ne zgolj izjemen umetnik. A to je sreča. Po mojih izkušnjah so najboljši intervjuji nastali, ko je moj sogovornik preizpraševal tudi mene. Takrat, ko je prišlo do miselnega spopada. A za to sta potrebna dva in oba morata biti zelo dobro pripravljena. Nagrada tako vsekakor gre tudi njej.