Programski vodja Okarina etno festivala Leo Ličof: Glasba narodov manifestira različnost

Zakaj ste se pred 23 leti odločili, da na Bled pripeljete festival etno glasbe?

Začetek festivala sega v leto 1991, ko nas je zajel fenomenalen občutek neke spremembe. Tedaj smo se odločili, da pripravimo festival, ki bo na Bled prinesel dobro zabavo s kvalitetno podlago. Takrat je etno glasba ravno začela prodirati v Evropo in je že kazalo, da so to zametki neke nove smeri, ki bo zagotovo imela velik vpliv na glasbeno sceno. Iz tega se je rodila glasba svetov in po mnogih letih je prišlo do fuzije med etno glasbo in različnimi drugimi stili, kot sta jazz in blues, ki uporabljajo etno izročilo za svojo podlago. To znova postaja izredno popularno in pomeni nadgradnjo primarnih etno pesmi.

Festival je skozi leta doživel številne spremembe...

Nekaj časa je bil festival zelo priljubljen, potem spet malo manj, pa malo bolj in tako naprej. Veliko je bilo nihanj. Spreminjali smo tudi prizorišča, od začetkov v stari Okarini, do Pristave pa Zdraviliškega parka. Tako se je festival gibal gor in dol, odvisno od dobre volje županov. Nekajkrat je skoraj propadel in smo ga komaj izvlekli, ko je občina vendarle primaknila nekaj denarja za izvedbo. Tedaj smo ga izpeljali z veliko težavo in le tremi ali štirimi nastopajočimi skupinami.

Kasneje je festival znova stekel v polni meri, nekaj let potekal celo šest tednov skupaj. Takrat je dobil lastno identiteto in si ustvaril renome kakovostne glasbe, saj so pri nas nastopali tudi ansambli, ki so se uveljavili do te mere, da si jih danes nikakor ne bi mogli več privoščiti.

Kako uveljavljen je danes festival med izvajalci, ali jih težko privabite v Slovenijo?

Po vseh teh letih smo postali prepoznavni in ena najslabših strani organizatorskega posla je, ker je treba toliko skupinam zavrniti sodelovanje. Ogromno je odličnih, pa tudi slabših skupin, ki bi rade prišle na festival, pa si jih ne moremo privoščiti zaradi finančnih ali terminskih vzrokov. Enostavno ne moremo imeti 60 nastopajočih, saj smo omejeni na dva vikenda in v tem času skušamo s financami, ki so nam na razpolago, narediti čim boljši in čim bolj zanimiv skup glasbenega programa, ki nas bo vse skupaj navdušil.

Kako širok je krog poslušalcev etno glasbe različnih narodnosti in držav?

Že zadnjih 15 let zasledimo na prizorišču festivala vse generacije, ne glede na njihov socialni status. To je bil pravzaprav namen festivala - da bi združil vse različne socialne strukture. Prav etno glasba je tista, ki omogoča, da v njej vsak najde izročilo ali sporočilo, ki je značilno za prijetno glasbeno počutje, saj gre v glavnem za nostalgične viže, ki so s strani različnih interpretov podprte na različne načine.

Kljub temu v Sloveniji v poplavi festivalov ni veliko takih, ki bi se osredotočali na etno glasbo...

Festivalov imamo v Sloveniji res neskončno. Vendar cela vrsta faktorjev vpliva na to, kaj se dogaja v katerem kraju. Na Bledu samem je bil velik odpor do našega festivala in je v nekaterih krogih še vedno - v smislu, zakaj predstavljamo glasbo svetov, ko pa imamo v Sloveniji narodnozabavne ansamble, kar mora biti že samo po sebi zadosti. Menim, da je potrebno razbiti to ksenofobijo in težnjo po tem, da mora biti vse enako. Različne stvari so lepe in prav glasba narodov manifestira to različnost. V njej je zapis nekega praspomina, ki je zelo osvežujoč v današnjem času, ko se vse pravzaprav dogaja po istih notah.

Festivali klasične glasbe gredo lahko z roko v roki z etno festivali. Če je etno glasba bolj intuitivna, je klasična bolj intelektualna, obe pa sta pisani na dušo in čudovito je, da imamo v Sloveniji dobre festivale klasične in jazz glasbe. Res pa razen Druge godbe, s katero v neki meri tudi sodelujemo pri izbiri izvajalcev, drugih festivalov etno glasbe pri nas praktično ni. Pač zanesenjakov, ki bi se ukvarjali s tem, ni veliko. Veliko pa je ljudi, ki bi to glasbo poslušalo.

Okarina etno festival je še posebej odprt za poslušalce, saj so vsi koncerti brezplačni.

Vsi koncerti bodo, upam, tako kot doslej, brezplačni. Le za koncerte na Blejskem gradu je potrebno plačati vstopnino za grad, pa še tu ima lokalno prebivalstvo prost vstop.

Kako potem uspete pokriti finančne stroške organizacije festivala?

Najprej smo bili v tem projektu čisto sami, vendar je bilo tedaj možno festival izpeljati z minimalnimi sredstvi. Da so leta 1991 k nam prišli fantje z Dunaja ali Češke, je morda stalo sto mark in celoten festival je stal okrog tisoč mark, kar smo si lahko privoščili. V 23 letih pa so se finančne razmere zelo spremenile. Danes potrebujemo tisoč in več evrov samo za to, da skupina prileti iz Pariza. Hvala bogu sedaj za nami stoji Zavod za kulturo Bled, ki je že nekaj let glavni finančni nosilec projekta in nam pomaga na različne načine, da festival lahko izpeljemo.

Ali vam trenutna oblika festivala ustreza, si lahko v prihodnjih letih obetamo še kakšne spremembe?

Mislim, da je to sedaj oblika, ki naj bi še kar nekaj časa delovala. Upam, da nam bo prihodnost dovoljevala, da vsaj ostanemo na tem nivoju, ker je perspektiva precej skromna, ko vidimo, kakšne so finančne možnosti v kulturnem svetu. Veseli smo, da imam dve zelo lepi prizorišči - en konec tedna so koncerti na Blejski gradu, drugi konec tedna na obali jezera.

Morda bi si lahko želeli, da bi, tako kot nekoč, naš festival trajal več tednov, vendar glede na finančne zmožnosti in na sam program ostalih prireditev na Bledu, to sedaj ni realno. Minimalne spremembe pa se dogajajo ves čas. Letos tako dobimo nov oder, ki bo še bolj tehnično izpopolnjen in bo omogočal še boljši zvok in osvetlitev.

Kaj pa programska zasnova festivala? Katere etno glasbe denimo na Bledu še niste gostili, pa bi si jo želeli?

Tega je ogromno. Vsaka država ima celo vrsto avtohtonih manjših in ločin, ki igrajo čisto svojo glasbeno sporočilo. Na Bledu smo v 23 letih gostili ne vem koliko sto nastopajočih, pa še vedno je to le en fragment, morda nekaj promilov tega, kar obsega svetovna etno glasba. Vsak izmed žanrov ima v sebi neko lepoto in povsem izviren zapis. Tu ne gre za eno sporočilo, ki bi bilo sestavljeno na podlagi enega intelektualnega koncepta, ampak gre za intuitivno, zelo globoko nostalgijo, ki jo ima vsak narod v sebi.