Marija Mojca Pungerčar za STA: Ni vse umetnost, kar je lepo

S projektom Socialdress ste začeli leta 2006, vsakič na določeno temo. Tokratna tema je Moč ljudem. Bi povedali kaj več o konceptu?

Projekt Socialdress - Moč ljudem je nadgradnja dveh delavnic Oblačilo moči, ki sem jih v RogLabu izvedla lani decembra in letos spomladi. Tehnološko so delavnice vezane na uporabo sodobnega vezilnega stroja, ki omogoča tudi vezenje črk oziroma tekstov. Tekst na obleki lahko učinkuje kot sporočilo, ki ima za posameznika posebno moč. V primeru projekta Socialdress - Moč ljudem izbiram med slogani z Vseslovenskih vstaj, ki so ljudski izraz upora, nezadovoljstva z obstoječim sistemom in želje po spremembi. Zame so ti slogani na nek način ljudska umetnost in so zelo zanimivi. Ugotovila sem, da bi se dalo določena sporočila s protestov zelo dobro aplicirati na oblačila, prtičke, predpasnike in druge tekstilne izdelke za dom in gospodinjstvo. Tako bodo slogani dobili nov pomen in novo uporabnost.

Kako pa ste izbrali slogane, nekateri morda niso več najbolj aktualni...

Največ sem jih našla na internetu. Tudi na protestih sem si kakšnega zapomnila ali fotografirala. Šla sem tudi v NUK, kjer zbirajo vstajniške transparente in letake. Pri urejanju sem izločila slogane, ki bi lahko vsebovali elemente avtorskega dela. Če je besedilo avtorsko delo, bi za dovoljenje morala vprašati avtorja, ki pa ga je v tem primeru zelo težko ali nemogoče izslediti. Avtorskih sloganov ne morem kar tako uporabiti, kljub temu, da so lahko zelo zanimivi ali pa zgovorni. Zato vabim ljudi, ki imajo svoje slogane, ki so jih morda že uporabili ali bi jih še želeli uporabiti na protestih, da jih sami predlagajo za kolekcijo.

Ne vem, kakšna bo družbeno-politična klima jeseni, tako da se na dnevno aktualnost sloganov ne oziram. S prenosom v umetniški projekt dnevno-politično vsebino na nek način zamrzneš oziroma jo narediš aktualno na drugačen način. Najbolj merodajno za končni izbor sloganov bo to, kako dobro se bodo ujeli z določenim tekstilnim izdelkom. Recimo, kateri slogan najbolj sede na majico, kateri pa na rjuho, krpo ali predpasnik. To so tiste povezave, ki povzročijo nove vsebine in pomene.

Se je v času krize morda spremenila struktura obiskovalcev delavnic, glede na to, da je pomen samooskrbe v zadnjih letih vse bolj izpostavljen?

Do sedaj so na delavnice Socialdress večinoma prihajali ljudje, ki so prvič sedli za šivalni stroj ali pa so že imeli neko predznanje, ampak zelo malo ali pa nič časa, da bi se šivanja lotili sami. Dobrodošla vzpodbuda je, da delo poteka v skupini. Na delavnicah nastajajo oblačila iz veselja do šivanja, reciklaže, načela naredi-sam...

Takšni so tudi izdelki, veliko je eksperimentiranja. Seveda to niso izdelki, narejenih po starih načinih krojenja in šivanja, ko je bilo vse narejeno praktično za večno, tudi niso konkurenčna trgovinski konfekciji. Prizadevamo pa si, da bi bili izdelki narejeni do te mere, da jih lahko udeleženci takoj nosijo in imajo z njimi veselje. Poskušamo se držati pravila, da na delavnicah udeleženci izdelke dokončajo in jih odnesejo domov. To je vodilo delavnic Socialdress. Velikokrat so to delavnice "hitrostnega šivanja", ker nas vedno lovi čas, učimo pa se kar sproti, ob delu. Ljudje pridejo na delavnice tudi z željo, da se naučijo česa, kar jim bo kasneje koristilo. Veščine, ki jih na mojih delavnicah osvojimo mimogrede, lahko pomagajo pri vsakdanji ekonomiji - recimo, da lahko sedeš za šivalni stroj in sam popraviš oblačilo.

Delavnice Socialdress - Moč ljudem bodo bolj manufakturno naravnane, realizacija kolekcije je nov izziv. Zato bi rada krog udeležencev razširila na ljudi, ki bi jim taka izkušnja najbolj koristila. Vabim predvsem tiste, ki iščejo nova znanja in so brezposelni. Morda bo komu delavnica Socialdress pomagala do ideje, česa bi se lotil v prihodnosti ali vzpodbudila podjetniško žilico. Projekt Socialdress - Moč ljudem vključuje tudi razmislek o ekonomski samovzdržnosti. Izdelke bomo na koncu ponudili v neprofitno prodajo.

Kakovost oblačil je vse slabša. Bo tudi predelava oblačil iz blaga naših babic postalo nuja, če bomo želeli obleko imeti več kot pol leta - ali gredo tudi trendi v tekstilni industriji morda v druge smeri?

Kvalitetno blago je drago, zato je smiselno predelovati obleke, izdelane iz kvalitetnih materialov, kot so bili tisti iz časa naših babic. Mislim, da trendi v tekstilni industriji še vedno narekujejo, da pride oblačilo čimbolj poceni in čim hitreje na police. Seveda mora tudi čim hitreje v smetnjak, da gredo ljudje kupit nove obleke. Nihče si ne želi nositi v nedogled istih oblek. Če znaš šivati, pa lahko obleko sam predelaš in je zopet "nova".

Upam, da se bo v prihodnosti uveljavila taka modna industrija, ki bo upoštevala načela trajnostnega razvoja. Da bi bilo to mogoče, bi se morala spremeniti tudi ekonomija in trg dela, v prvi vrsti bi se moralo izkoreniniti suženjsko delo.

Vsak od udeležencev delavnic lahko prišije k predelani ali popravljeni obleki etiketo Socialdress. Kaj pomeni ta znamka - ali ta obleka postane umetniški izdelek ali je recimo zgolj certifikat, da je bil nekdo na delavnicah?

Vse to, kar ste našteli. To je blagovna znamka umetniškega projekta in certifikat, ki pove kje, v kakšnih okoliščinah in v kakšnem kontekstu je bil izdelek narejen. Označuje tudi dodano vrednost, recimo to, da smo izdelek naredili sami, se ob tem družili, izmenjavali izkušnje, reciklirali materiale...

Kako vidite razmerje med tekstilnim in industrijskim oblikovanjem ter umetnostjo?

Tekstilna umetnost je eden od umetniških žanrov, ki je nekje med "uporabno umetnostjo" - modnim in tekstilnim oblikovanjem ter kiparstvom, slikarstvom, grafiko... Projekt Socialdress pa ne izvira iz tradicije tekstilne umetnosti, ampak ima korenine v konceptualni sodobni umetnosti.

Poudarila bi, da vse, kar dobro izgleda, ni umetnost. Tudi moda, ki je lahko vrhunska in bogata v svojem izgledu, ni nujno umetnost. Da se lahko nekaj šteje za sodobno umetnost, mora obstajati konceptualni presežek. Sodobna umetnost je nujno konceptualna. Kot taka lahko vključuje zelo različne materiale, izrazna sredstva in tehnike, tudi šivanje.

Pogosto zamenjujemo vrhunsko veščino za vrhunsko umetnost. Veliko modnih oblikovalcev zgolj išče inspiracije, ki jih vgradijo v estetsko obliko, ki je lahko sicer vrhunska po izgledu, vendar vanjo ni integriran noben drug razmislek. Seveda obstajajo tudi projekti, ki imajo elemente tako mode kot umetnosti ter med njima vzpostavljajo most.

Kdaj pa umetniško oblikovanje prestopi v industrijsko, oziroma zgolj ekonomsko usmerjeno oblikovanje?

Tak prestop se zgodi takrat, ko oblikovalec kreira modele za serijsko ali industrijsko proizvodnjo. Tu je treba upoštevati trg. Slovenske tekstilne tovarne so včasih najemale akademske slikarje, da so jim ustvarili kolekcije, ki so bile namenjene predstavitvam na sejmih, kjer je bil pomemben dober vtis in so se delile nagrade. Kolekcije, namenjene trgu, pa sejemskim kreacijam niso bile podobne, bile so veliko manj spektakularne. Ustvarili so jih hišni kreatorji tovarn, ki so morali upoštevati napotke trgovskih potnikov, ki so sondirali okus in kupno moč tržišča.

Verjamete, da bodo kulturne industrije, kot so vključene v nacionalni program za kulturo, pripomogle k uspešnejšemu kulturnemu trgu?

Za poveličevanjem kulturnih industrij se sluti zadrega odločevalcev, kam z umetnostjo in kulturo. Kulturne industrije naj bi nekemu delu kulture in umetnosti podelile uporabno funkcijo. Verjamem sicer, da vsaka novost, tudi če je še na bolj majavih nogah, lahko prinese kaj dobrega. Še bolje pa bi bilo, če bi vzpodbude za povezovanje gospodarstva z umetnostjo prišle tudi iz smeri gospodarstva, ne samo iz smeri kulture.