Nina Rakovec za STA: Treba je izkusiti svobodo odločitve

Nina Rakovec, ki je že v prvem letniku akademije filmsko debitirala v Osebni prtljagi Janeza Lapajneta, ima za slovenske razmere veliko srečo. Pri 26. letih ima za seboj še celovečerce Izlet, Dvojina in Zapelji me.

Dvojina, film o danskem dekletu in Ljubljančanki, ki po spletu naključij preživita noč v prestolnici, se zaljubita ter si pomagata, z velikimi besedami - narediti življenje lepše, je mednarodno premiero doživel v Karlovih Varyh. Te dni prihaja še na redni spored domačih kinematografov.

Vaš lik, Tina, je introvertirano dekle, za katero se zdi, da (življenje) bolj opazuje. Kako ste jo naštudirali?

Na začetku nisem prav dobro vedela, kako pristopiti do Tininega lika. Kot Nina sem človek akcije, ne čakam na priložnost, temveč ji grem naproti. Tina deluje ravno obratno. Ne zmore narediti prvega koraka, potrebuje nekoga, da jo porine. V Dvojini je prav to lepo, da jo vsi podprejo v odločitvi: najboljši prijatelj, starši...

Na prvi pogled gre za zelo preprosto vlogo, a na zelo površen pogled. Vedno si izmislim nekakšno biografijo lika. Zamislim si ključne dogodke, ki so jo v življenju zaznamovali. Kar me vedno zanima, in na filmu se da to sploh krasno prikazati, je, kako se lik nenavadno odzove na popolnoma banalne stvari. Morda gledalec niti ne ve, kaj se je v nekem trenutku premaknilo v junakinji, opazi pa, da je nekaj zadaj, da je lik živ, poln notranjih asociacij. Želela sem prikazati to Tinino melanholijo; v bistvu je v redu, hkrati pa tako zelo ni.

Tinina pasivnost, ukalupljenost je pravzaprav družbeno pričakovana drža. Pomembna naj bi bila ustaljena pot.

Da, Tina sama enostavno ni sposobna reči: spoznala sem te, imava se super, greva! Tinin lik kaže izgubljenost, kako zelo smo vsi izgubljeni. Ta človeška obupanost, stagniranje na mestu zgolj zato, ker se počutiš relativno dobro. Iben v Tini prebudi željo po svobodi, da lahko doživi nekaj več, da se sprejme kakršna je, da lahko zaživi! Ko sreča Iben, jo ta s svojimi norimi, spontanimi domislicami premakne naprej. Tina takrat ne ve, zakaj je Iben taka, vsekakor pa je očarana, da je nekdo lahko tako svoboden. Če bi Tina vedela, zakaj je Iben lahko tako "svobodna", bi bil to seveda drug film.

Film tematizira tudi institucijo družine in prijateljstva. Zdi se, da pri Tini drugo pretehta, da ji je Matic pomembnejši.

Tina bi lahko doživela podobno usodo kot njena mama, ki preprosto ni zbrala poguma, da bi šla. Ni srečna, kot tudi Tinin oče ni srečen. Tudi Tina bo nesrečna, a vsaj nekje drugje. Ne gre za to, da zbrišeš preteklost, in čeravno se bojiš prihodnosti, je boljša negotova prihodnost kot takšna sedanjost.

Odnos med Tino in Maticem je zelo zanimiv. Sta nerazdružljiva, a hkrati tudi skupno pasivna. Zato je Tini toliko bolj vreden trenutek, ko ji Matic reče, naj gre. Če imaš nekoga rad, ga pustiš, da gre, da zaživi.

S tega stališče me je Dvojina zelo predramila. Da moram tvegati, da moram nekaj narediti s svojim življenjem, ker če ne bom zdaj, ne bom nikoli - no, to reče Tina. Vedno pravim, da ne želim ničesar obžalovati. Tudi pri Tini se nenazadnje ne ve, ali se bo vrnila, morda že čez teden dni, ali ne. Toda šla je in izkusila svobodo odločitve.

Če se za hip ustaviva pri vašem gledališkem delu. Zaposleni ste v SLG Celje...

No, nisem več, dala sem odpoved.

A! Potem ste prej govorili iz prakse, treba je iti, treba je tvegati!

(smeh) Da. V sebi ima dva pola, po eni strani želim varnost, po drugi pa moram biti svobodna. Dvojček pač. Že na akademiji sem bila vsa prestrašena, kaj bo z mano, bilo nas je preveč, gledališč pa premalo. Potem sem dobila ponudbo iz Celja, bila sem presrečna. Celjsko gledališče je za mladega igralca čudovito izhodišče. Na periferiji dobiš zelo hitro priložnost za glavne vloge, veliko igraš, to je neprecenljivo. Da sem lahko delala z Janezom Pipanom, je bila zame druga akademija. Pipan me je ogromno naučil, mi povrnil samozaupanje, me usmerjal, mi priporočal knjige. Izjemen je! Toda ves čas sem se hkrati počutila utesnjeno, ker Celje pač ni moje mesto, bila sem daleč od doma. V nekem trenutku sem ugotovila, da moram nekaj storiti. Dobila sem ponudbo za projekt v Ljubljani. In sem šla. No, zdaj pa bom, res sreča, eno leto zasedena še v Mestnem gledališču ljubljanskem.

Morda se motim, a zdi se mi, da je vaša prva ljubezen, v nasprotju z večino vaših kolegov, vendarle film.

Res je. Moja največja želja je, da bi dobila filmskega agenta za tujino. V film sem res zaljubljena, vse bolj opažam, da bolj kot v gledališče. No, po nekem res povsem lastnem občutku sklepam, da sem za film mogoče tudi bolj nadarjena. Pri filmu sem zelo sproščena, vse mi deluje naravno, nisem frustrirana.

V gledališču pa ste?

Ko sem z 18 leti prišla na akademijo, sem imela v glavi neke vzorce, neko vizijo o teatru, kako je treba igrati, malo sem seveda "glumatala"... v igri je bil "overacting". Ob tem ti na akademiji seveda poskušajo predstaviti neko drugo sliko, ki jo težko posvojiš, a misliš, da jo moraš, da je to edino pravilno. Pa naj bo to metoda Stanislavskega, Strasberga... Na koncu si več ne zaupaš. V tretjem letniku sem prvič občutila tremo, vse sem postavljala pod vprašaj. Potem je tu še stres, ki sledi prvi nagradi, ko ti vsi dopovedujejo, da se boš moral zdaj še bolj dokazati. Sama vedno dvomim vase, sem perfekcionist, vedno stremim k nečemu boljšemu. Poleg tega sem še zelo občutljiva, kakšni ne prav dobronamerni komentarji me zelo hitro iztirijo.

V film sem, nasprotno, stopila povsem neobremenjeno. In pri filmu si lahko vzamem čas, da se res dobro pripravim, da naštudiram vlogo. Potem pa vidim (tleskne s prsti)- ali bo ali ne bo? In vsi ti kadri, detajli... se bo na koncu videlo, kar sem želela, se bo sestavilo v celoto ali ne? Tu je še adrenalin, ker ni vse v tvojih rokah. Toda tako Nejcu Gazvodi kot Janezu Lapajnetu - skupaj sta delala montažo tudi pri Dvojini - povsem zaupam. Vem, da bosta iz mene vedno izvlekla najboljše.

Kako pa se vi kot tista, ki soustvarja kulturo, počutite zadnje čase? Zdi se, da je kultura vsem nekako odveč.

Samo poglejte kaj se dogaja! Kako zelo pogosto je v zraku vprašanje, zakaj sploh potrebujemo kulturo, umetnost, saj gre zgolj za strošek.

Oziroma, če povzameva pomisel nekdanjega ministra Žige Turka, nekaj je vredna tista kultura, ki lahko napolni Stožice.

To lahko reče le človek, ki se nikoli ne poglobi v umetnost, jo vedno jemlje bolj kot statistiko. Srečna sem, da ni več naš minister.

Pred dvema letoma sem imela možnost nastopati v parlamentu na dan državnosti. Izjemna izkušnja! Takrat mi je postalo popolnoma jasno, kakšni ljudje vodijo to državo, kakšen je njihov odnos do umetnosti. Za govornico je Kosovelovo pesem Jesensko tiho brala Štefka Drolc. Bila sem ganjena, nato sem se zazrla v politike, večina sploh ni sledila, nekateri so se aktivno dolgočasili. Grozno je, ko vidiš, da jim nič ne pride do živega.

Ampak vi ste ena tistih, kajne, ki vendarle verjame, da umetnost lahko kaj spremeni?

Da, lahko izpadem naivno, ampak po mojem mnenju umetnost povezuje, samo približati jo je treba ljudem. Pri tem nikakor nimam v mislih spuščanja standardov, s tem se le podcenjuje občinstvo. Morali bi delati kvalitetno produkcijo, s katero bi "vzgajali" občinstvo. Umetnost je ljudem od nekdaj pomagala preživeti, v njej so se prepoznavali, tako v dobrih kot slabih časih.

Kako bi torej v tem kontekstu gledalce povabili na Dvojino?

Vsak, ki ima izkušnjo neke noči v dvoje, ko res ne veš, kaj se bo zgodilo naslednji dan, bo verjetno, upam, ganjen.

Pri Dvojini je tudi lepo, da ni glavni poudarek na tem, da sta se zaljubili ženski, temveč osebi. Ko sem prebrala scenarij, mi je bilo to naravnost osvobajajoče. Vedno se zaljubimo v osebo, ne vemo, zakaj. Ta nekdo ti nekaj odpre, četudi gre samo za eno noč, ti lahko nekaj da za vse življenje.