Josip Osti za STA: Preden smo si izmislili pisavo, smo se pogovarjali v zgodbah

Josip Osti je pesnik, ki je odraščal v Sarajevu, sedaj pa domuje v Tomaju, ki ga je, kot pravi, izbral za kraj svoje smrti. Tam je pokopan tudi njegov najljubši pesnik Srečko Kosovel, s katerim se pogosto pogovarja v svoji poeziji. Za seboj ima več kot 250 knjig, med katerimi je približno 30 zbirk poezije, pet knjig proze, 26 je knjig esejev, več kot 100 knjig pa je tudi prevedel.

Kot ste večkrat dejali, razumete odločitev za pisanje v slovenščini za svojo najbolj pogumno odločitev. Trenutka, ko ste v njej začeli pisati, se niste zavedali... Ste ta prestop kdaj pozneje zavestno osmislili?

Verjetno je bilo to osmisljeno, preden sem se tega zavedal, čeprav je ta pot nekako naravna... Navkljub številu knjig, ki sem jih napisal in prevedel, se imam predvsem za bralca. Kot bralec in pozneje prevajalec slovenske literature sem počasi prihajal pod kožo slovenskemu jeziku.

Zaradi več ljubezni sem pozneje prišel v Ljubljano. Moško-ženske z Barbaro, kasneje mojo ženo, ljubezni do jezika oziroma literature ter ljubezni do Srečka Kosovela. V eni pesmi sem zapisal, da me je ljubezen naredila pesnika, sedaj pa dodajam, da me je ljubezen do poezije Srečka Kosovela naredila slovenskega pesnika. Ko sem prišel v Slovenijo, sem ugotovil, da se je Bosna v literaturi pravzaprav razkosala še preden se je razkosala v vojni. Prej sem bil v vseh antologijah, nato pa so nastale tri nacionalne antologije in ni me bilo v nobeni, ker nisem ne Srb, ne Bošnjak ne pravi Hrvat za Hrvate v Bosni.

Kar naenkrat ste ostali brez literarnega domovanja.

Da, zame zaradi tega, ker se je Bosna razkosala jezikovno in literarno, ni bilo prostora, ker je bila mama Hrvatica in oče Slovenec, pa čeprav je bil rojen v Bosni in ni znal ene same slovenske besede. Slovensko sem se učil sam, še na fakulteti ni bilo lektorja, prišel je tri leta potem, ko sem sam zaključil študij literature. Tečajev ni bilo, tako da sem se učil počasi z branjem. Ker pravijo, da je prevajanje najboljše branje, sem počasi prišel do tega.

Govorjeni jezik pa je druga stvar, z ženo sva se deset let pogovarjala vsak v svojem jeziku, ne da bi se tega zavedala. Nekoč, ko sta bila na obisku Milan Dekleva in njegova žena, je Milan na vratih vprašal, če se nenehno pogovarjava vsak v svojem jeziku. Ko sta odšla, sem Barbari rekel: Od zdaj se bova pogovarjala v slovenščini.

Vsi me imajo radi, tako v Sarajevu kot tukaj, ampak ko v Bosni rečejo bosansko-hercegovsko-slovenski pesnik, naglasijo slovenski, ko pa to rečejo v Slovenji, naglasijo bosansko-hercegovski. Vsi te imajo radi, ampak raje vidijo, da pripadaš drugemu.

Kako pa je bilo z začetki pisanja v slovenščini?

S prvo knjigo v slovenščini, Kraškim narcisom, sem presenetil tudi sebe. Barbara je šla v ponedeljek v Ljubljano, ko pa se je v petek vrnila v Tomaj, sta bili dve tretjini knjige že napisani. Ko sem ji dal napisano za prebrati, je dejala, da ne verjame, da sem to napisal v slovenščini, jaz pa sem ji odvrnil, da verjamem, da ne verjame, ker sam ne verjamem, da se mi je to zgodilo. Res se nisem zavedal, da pišem v slovenščini. Ta preskok je bil nekakšen čudež tudi zame.

Navezanost na Srečka Kosovela, tako bralska kot prevajalska, je botrovala temu, da je moja slovenska poezija navezana na kraško ozračje, na moj pogovor s Srečkom. Razlika med mojim pesniškim jezikom prej in potem je celo v mehkobi slovenščine, toplini in jasnosti kraškega ozračja, v pesniškem pogovoru s Srečkom, ter občutjem bližine, saj na Krasu res obstaja vse, kar je napisal.

Če se lahko malo ustaviva pri prehodu pesniškega jezika, ki je bil prej, recimo temu, bolj "epski", potem pa bolj liričen...

Da je moja prejšnja poezija drugačna, je za nekatere pesmi ugotovil Boris A. Novak, vendar to ne drži za mojo celotno poezijo. Mojo generacijo pesnikov v srbohrvaškem jeziku so imeli za najbolj številčno in najbolj nadarjeno po drugi svetovni vojni. Bila je seštevek različnih posameznikov, recimo temu, da smo se delili na "ruralne" in "urbane". Ker sem bil rojen v mestu, so bile moje prve knjige "mestne", v njih je bilo manj narave kot zdaj, ko sem navezan na Kras in Primorje.

Sam sem bil med enimi in drugimi, skušal sem ustvarjati most med njimi. Delal sem jezikovne poskuse, komentiral sem celo ljudsko poezijo, po vojni pa sem napisal pesmi, v katerih pravim, da smo različno brali iste pesmi. Eni so jih brali kot navodila, kako lomiti roke in iztakniti oči, drugi pa so v teh pesmih brali druge stvari, ali pa so izbirali popolnoma druge pesmi. Le redko kateri srbski nacionalist bo dejal, da mu je všeč pesem "Ženidba Maksima Crnojevića", ki je ena od najlepših srbskih epskih pesmi. Najbližje je grški tragediji, vendar je njih zanimalo nekaj drugega - tisto bolj zgodovinsko kot tisto usodno, tragično.

Kaj pa vaš pesniški jezik?

Rad imam nenavadne besede, imena. Eden od razlogov je, da verjamem, da v sebi nosijo zgodbe. Preden smo si izmislili pisavo, smo se pogovarjali v zgodbah. Poleg tega obstajajo besede, ki imajo že same težo pesniške podobe, medtem ko jo druge dobijo samo v pesniškem kontekstu.

Prva slovensko besedo sem "spoznal", ko sem prišel k dedku na počitnice. Živel je ob reki, kjer je bilo ogromno žuželk s prozornimi krili, ki jih je poimenoval "zmijski pastirji". Potem sem se vrnil v Sarajevo in ko smo z otroki iz soseščine šli plavat, sem jih vprašal, če vedo, kaj to je. Ko sem jim povedal za "zmijskega pastirja", so mi dejali, da sem nor - to je "vilin konjic". Obe imeni imata za sabo neverjetno zgodbo - biti pastir kač je nekaj drugega kot biti pastir ovc, v srbohrvaščini pa ime pomeni, da gre za majhnega konjička in majhno vilo. Ni mogla biti mesnata Rembrandtova ali ne vem kakšna gospa, recimo. Rad imam takšne besede.

Če se vrneva k Srečku Kosovelu - kako se je rodila vaša ljubezen do njega?

Imel sem odličnega profesorja. Bil je tako čudovit profesor, da me k slovenski literaturi ni pognalo to, da sem po očetu slovenskega rodu. Ker je imel ob Dragotinu Ketteju, s katerim se je največ ukvarjal, rad Kosovela, sem seveda sledil "napotkom".

Kosovela se je precej omenjalo med protesti...

Kosovel, še posebej Integrali, je danes tako aktualen, da bi, če bi sam podpisal marsikatero njegovo pesem, ne samo Evropa umira, bi v Evropi obveljal za najboljšega pesnika evroskeptika. Vse kar piše o Društvu narodov, vsa ta kritika, se lahko danes nanaša na Združene narode. To je neverjetna aktualnost. Srečko je zame hkrati avantgardist in ne, kajti če se ni vedelo za njegove pesmi, ni mogel biti avantgardist. Ni imel svoje skupine, ni vplival na druge pesnike, ker takrat ni objavljal, ni imel skupnega manifesta, vsega kar po definicijah pomeni biti avantgardist. Danes, ko njegov opus merimo s sodobnimi vatli, je pomembnejši, bolj aktualen in bolj pesniško živ od tistih, ki so v času Oktobrske revolucije sledili konstruktivizmu.

Kljub temu, da zelo cenim njegovo aktualnost, je meni pomembnejša tista druga vrednost, ki jo imam za globljo, trajnejšo. Potrjuje tezo Freuda in Junga, da je človek v 20. stoletju iskal izgubljeno dušo. Seveda tudi desetletje za nami potrjuje, da je še ni našel in ostaja vprašanje, če jo bo našel v 21. stoletju. Tu vidim presežek njegove poezije - duševnost, ki dela njegov opus ne samo avantgarden - za v muzej avantgarde - ampak pomeni živo poezijo. Zdi se mi, da z vse pogostejšimi prevodi čas dela Kosovelovi poeziji v prid.

Berete mlade slovenske pesnice in pesnike?

Veliko mi jih je všeč, ne bi pa jih posebej izpostavljal. Med mlajšimi je predvsem veliko nadarjenih pesnic. Žal pa zadnje čase berem manj, kot sem do pred kratkim. Včasih sem imel, lahko rečem, popoln vpogled, ker sem veliko pisal o slovenski poeziji.

Težko je primerjati različne poetike in pesniške jezike. Zato vedno malce dvomim v nagrade, čeprav sem sam vesel vsake nagrade, ki sem jo prejel. Imam ambivalenten odnos - kako primerjati dve pesniški zbirki ali celo zbirko poezije z, recimo, romanom? Vendar je to pač neka cena... Sam zagovarjam tezo, da so nagrade nadomestilo za slab družbeni položaj ustvarjalcev, da imajo listek, ki potrjuje, da so priznani. Raje vidim, da te berejo kot da te nagradijo.

Bili ste tudi uspešen atlet - verjamete, da je psihofizična kondicija pomembna za ustvarjalca?

V otroštvu sem imel težave s pljuči in se nisem smel ukvarjati s športom. Sploh ga nisem maral. Ko sem začel teči, so ugotovili, da sem malce hitrejši od drugih. Nisem se ukvarjal z "joggingom" ali čim podobnim. Od zgodnje mladosti sem bral knjige za otroke, v katerih je bila pogosta fraza zdrav duh v zdravem telesu. Nikoli nisem verjel v to. Pisal sem maturitetno nalogo o Kafkovem Procesu. Moj izbranec je bil Kafka, ki ni bil uporaben za noben šport. Seveda je kondicija pomembna - s prijateljem Abdulahom Sidranom, ki je kasneje napisal tudi knjige proze - tudi sam sem jih - sva govorila, da ne bova pisala proze, ker rabiš "zicleder". Napišeš pesem in se lahko greš sprehajat in uživat.