Zlatar in srebrokovač Christoph Steidl Porenta za STA: Tudi krute zgodbe oblečem v lepoto

Eno krutih zgodb našega časa pripoveduje tudi delo Glava diktatorja...

To sem moral narediti ob novicah o revoluciji v Egiptu. Lobanja predstavlja glavo diktatorja, ki ni več človek, ki je le še žival. Na njej je zlata krona, ki ima po obodu nanizane figurice trpečega ljudstva. In ko je trpljenja enkrat preveč, ljudstvo zahteva glavo diktatorja na pladnju, kot jo vidimo tukaj. Tako tudi za diktatorja pride konec.

To je denimo takšna močna in kruta tematika, ki pa je v tem primeru oblečena v lepoto. Krona je še vedno nekaj lepega. In to je tisto, kar me pritegne. Da vnašam vsebino v svoja dela, o kateri pa med samim delom na zavestni ravni niti ne razmišljam toliko.

Takšna dela verjetno ostanejo pri vas...

Medtem, ko sem jo delal, sploh nisem razmišljal, kdo bi lahko kupil Glavo diktatorja. Seveda je treba od nečesa živeti. Vendar pa si kupci ne podajajo ravno kljuke, zato imam vmes tudi čas. In ker ne morem gledati v zrak, ker hočem delati, delam, pri čemer sploh ne razmišljam, ali bom izdelek, s katerim se tedaj ukvarjam, kdaj prodal. Če imam idejo, jo preprosto moram uresničiti.

Nastanek Glave diktatorja so sprožili aktualni dogodki, blizu pa so vam tudi pravljice. Katere še prav posebej?

Pritegnejo me vse pravljice, tako pravljice bratov Grimm kot islandske, blizu pa mi je tudi mitologija. Pravljice potrebujemo, saj je naš svet preveč resen. Poleg tega v sebi skrivajo močne resnice.

Mediji nas danes večinoma bombardirajo s slabimi novicami, nihče pa ne poroča o tem, kako lep sončni zahod je bil včeraj. Zato lepih stvari danes sploh več ne opazimo. Sam sem drugačen. Raje gledam lepe stvari, da lahko lepoto in pozitivna sporočila posredujem dalje.

Navdih velikokrat najdete tudi v naravi...

Narava mi da največ. Ko zagledam neko obliko ali material, takoj pomislim, kako bi ju lahko uporabil. Tako sem denimo z otoka Silba prinesel kamen, ki sem ga vključil v ambon. Ko se vrnem z morja, navadno nekaj časa prevladujejo morski motivi.

Takšna je denimo ogrlica, s katero se pravkar ukvarjate. Kako delate po naročilu? Koliko imate tedaj proste roke?

Večina naročnikov mi da popolnoma proste rok, saj mi zaupajo, da bom naredil nekaj lepega. So pa seveda tudi takšni, ki imajo zelo konkretne želje in ideje. Takrat je vse odvisno od tega, če me ideja pritegne. Če ne, potem naročilo raje odklonim, saj se dela ne bi lotil s srcem. In če ne delaš s srcem, tudi izdelek ne more biti dober.

Kdo so vaši naročniki?

Ti so zelo različni, tako slovenski kot iz tujine. Slednjih je sicer precej manj, saj turisti, ki obiščejo Ljubljano, običajno ne kupujejo nakita. Se pa zgodi, da jih zlatarna pritegne in se pozneje povežejo z menoj preko elektronske pošte. Imel sem pa tudi že naročnike, ki so prišli v Slovenijo le za en dan, da so prišli v zlatarno.

V enem od prejšnjih intervjujev ste med drugim dejali, da pravzaprav nakit najde svojega lastnika...

In še vedno mislim tako. Če bi pred vas postavil škatlico kamnov, 1000 različnih lepih kamnov, in bi vam rekel, da se za enega odločite, bi si enega izbrali in tisti bi bil vaš kamen. Ne verjamem, da bi si drug človek izbral istega. In enako je pri nakitu. Posamezni kosi pritegnejo z obliko, vzbudijo v človeku spomine, pa tudi okusi so različni. In tako pride do tega, da si pravzaprav nakit izbere človeka. Redko se zgodi, da je več ljudem všeč isti kos.

Ima nakit vpliv na človeka, ki ga nosi? Kaj pa nakit kot talisman?

Nakit ima zelo močan vpliv na človeka. Denimo prstan. Ko ga nataknemo na prst, nas, še posebej, če je večji, sprva moti. Po treh tednih pa ga sploh več ne čutimo in če ga snamemo s prsta, nam nekaj močno manjka. Nekoč sem za nekega menedžerja izdelal prstan. Ko je imel pomemben sestanek, ga je pozabil doma in pozneje me je poklical, da se sploh ni mogel zbrati in da je šlo vse narobe.

Poleg nakita izdelujete tudi večje kose...

Kar zadeva večje kose, naročila niso ravno pogosta, a to še ne pomeni, da se jih ne lotevam. Preprosto moram to početi, pa če jih potem prodam ali ne. Seveda za njih potrebujem bistveno več časa. Potem včasih teden, dva ali tri samo kujem.

Seveda pa se ne da sočasno izdelovati nakita in srebrokavaških izdelkov. Če ves dan kuješ, se ti roke preveč tresejo.

Vaše delo je povezano z ognjem...

Ogenj je vedno magija. Včasih so močno povezovali zlatarstvo in alkimijo. Kot zlatar delam z ognjem, s tekočo kovino, s kemikalijami. Ogenj me še vedno navdušuje. Zame ni več tuj element. Je kot moja tretja roka, ki jo obvladam, kar je izjemno lep občutek.

Posvečate pa se tudi restavriranju zlatarskih in srebrokovaških izdelkov. Je to za vas manjši izziv, kot materializacija lastnih idej?

Ne, ne. Ravno nasprotno, oziroma odvisno od tega, kaj dobim v roke. Če denimo dobim liturgičen predmet, ki je v slabem stanju in natanko vem, kako mora izgledati na koncu, je to zelo velik izziv.

Manjše kose izdelujete v sprednjem prostoru, kjer s krokarjem Orhanom ob sebi pritegujete poglede mimoidočih...

Tako je. V sprednjem prostoru izdelujem predvsem nakit, saj je tukaj boljša naravna svetloba. Zadaj pa imam še en prostor, kjer izdelujem večje kose, vlivam kovino in kjer vodim tečaje. Enkrat letno pripravim strokovni tečaj za Društvo restavratorjev Slovenije, v svojo delavnico pa sprejmem tudi praktikante. Trenutno imam tri.

Sam sem se zlatarstva, srebrokovaštva in restavratorstva učil v Nemčiji in če imam priložnost, svoje znanje z veseljem predajam drugim. Žal mi je, kadar vidim, da se znanje izgublja zaradi človeške neumnosti. Moj mojster je denimo, kadar je emajliral, zaklenil vrata delavnice in me poslal domov. In tudi v Sloveniji je žal večinoma tako.

Pri meni pa je drugače, saj v tem, da drugim predajam svoje znanje, ne vidim konkurence. Mladi, ki pridejo v delavnico, tudi meni dajo veliko. Imajo popolnoma drugačne ideje. Vendar pa so najprej potrebni trdni temelji, preden lahko daš svoji domišljiji prosto pot. In moram priznati, da praksa pri meni ni lahka. Do zdaj ni bilo še nikogar, ki ne bi kdaj tudi jokal. A dejstvo je, da če hočeš svoje roke "strenirati", moraš delati in zvečer boli. Ko pa se zmojstriš, se ti odpre nov svet.

Koliko časa dnevno preživite v delavnici?

Uradno delam od osmih zjutraj do šestih popoldne. V delavnici pozabim na čas. Še dobro, da imam Orhana, ki je opoldne lačen in me začne cukati za rokav ter tako spomni, da bo potrebno tudi kaj pojesti.