Kuratorka Deborah Cullen za STA: Kaj je grafika danes, je zanimivo vprašanje

Deborah Cullen je direktorica in glavna kustosinja galerije Miriam and Ira D. Wallach na Columbia University v New Yorku. Leta 2012 je bila glavna kuratorka trienala El Panal/The Hive: 3ra TrienalPoligrafica de San Juan: America Latina y el Caribe v Portoriku. Pred tem je bila direktorica kuratorskih programov v muzeju El Museo del Barrio v New Yorku. Med njenimi pomembnejšimi razstavami velja omeniti mednarodni potujoči projekt Arte no es Vida: Actions by Artists of the Americas, 1960-2000 (2008-2011).

Letošnji grafični bienale se, potem ko je bil 29. bienale posvečen dogodku, ponovno vrača k grafiki...

Predzadnja, 29. izdaja bienala je res pomenila odmik od grafike, čeprav menim, da je kuratorka Beti Žerovc pravzaprav razmišljala o njej in se trudila razširiti pojem grafike v smislu, da je tudi dogodek sam lahko reproduktiven. Lahko se dogaja na različnih lokacijah in ga je mogoče, prav tako kot grafike, prenesti. Sama sem morda bolj tradicionalistka.

Je bil torej povratek h grafiki vaša odločitev ali odločitev vodstva MGLC?

Grafika je v središču mojega zanimanja in vodstvu MGLC sem podala predlog. Prihodnji bienale bo morda spet popolnoma drugačen, kar je dobro.

Tokrat se bienale vrača k ponovnemu premisleku o naravi grafičnih procesov. Lahko poveste kaj o tem?

Zelo me zanimajo tradicionalne grafične tehnike in opažam, da se z njimi ukvarja veliko umetnikov, jih revitalizira in uporablja na zelo sodobne načine. Njihova dela tako na prvi pogled sploh ne delujejo kot grafike. Na drugi strani pa je v tem delu sveta močna in zelo razvita tradicija umetnikov, ki uporabljajo najnovejše tehnologije, kot je denimo računalniška grafika.

Tako bo tudi osrednje razstava bienala dvodelna. V MGLC bo predstavljena tradicionalna grafika, a v zelo sodobni obliki, v Moderni galeriji pa bodo na ogled dela umetnikov, ki sicer uporabljajo najnovejše tehnologije, a lahko njihova dela še vedno označujemo kot grafike. Zelo zanimivo se mi zdi, kako umetniki vedno gledajo v obe smeri in na eni strani uporabljajo tehnike, ki so lahko stare tudi več stoletij, na drugi pa najnovejše tehnologije.

Vendar pa se letošnja izdaja ne osredotoča le na to, na kakšen način umetniki uporabljajo sam medij, temveč tudi z načini komuniciranja. Veliko projektov kaže, kako na našo vizualizacijo, komunikacijo, govor in pozornost vplivajo današnje informacije. Številni projekti so tako komentarji na hitre načine komuniciranja v sodobnem svetu.

Žerovčeva je predlani pod vprašaj postavila tudi mednarodno prepoznavnost grafičnega bienala, ki je sicer eden najstarejših. Je po vašem prepričanju njegova mednarodna prepoznavnost ob poplavi podobnih manifestacij povsod po svetu resnično vprašljiva?

Zame kot strokovnjakinjo za grafiko ima ljubljanski bienale zelo pomembno mesto, pa tudi sicer v svetu je prepoznaven. Mednarodna javnost razume, da se revitalizira, tako kot se tudi drugi grafični bienali, denimo v Portoriku. Kaj je grafika danes, je zelo zanimivo vprašanje. Zelo pomembno se mi zdi, da se ohrani fokus. In ker vsako izdajo definirata kurator ali tema in ker se bodo pojavljali vedno novi predlogi, nas to pripravi do tega, da razmišljamo o grafiki. Vsaka razstava je seveda izbor, se na nekaj osredotoči, tako se utrjuje položaj bienala.

Sami prihajate iz New Yorka in ste se veliko ukvarjali z umetnostjo obeh Amerik. Sedaj ste kurirali bienale v Sloveniji. Kako ste se lotili projekta? Kako ste izbirali umetnike?

Ker sem se veliko ukvarjala z umetnostjo Amerik, sem seveda v Ljubljano povabila nekatere ameriške umetnike, s katerimi sem sodelovala že prej. Ker pa je bienale mednaroden, bo na njem mogoče videti tudi dela umetnikov iz Kitajske, Tajvana in Sirije in od drugod...

Kar pa se tiče slovenskih umetnikov ter umetnikov iz drugih držav z območja bivše Jugoslavije in sosednjih držav, sem jih izbrala na podlagi javnega razpisa. Opravila sem sicer nekaj potovanj, sestankovala z umetniki, a sem na koncu prišla do zaključka, da bo javni razpis najboljša rešitev. Priprava osrednje razstava bienala mi je tako ponudila tudi izjemno priložnost, da spoznam številne nove umetnike, s katerimi doslej še nisem sodelovala.

Na javni razpis je prispelo okrog 300 del, ki so me navdušila s svojo kakovostjo. Ker nam prostor žal ne dopušča, da na razstavo vključimo vsa, sem jih za bienale izbrala približno polovico.

Kako ocenjujete stanje na področju grafike na Slovenskem?

Na Slovenskem imate na področju grafike zelo staro in močno tradicijo. Z grafiko se ukvarja veliko umetnikov, ki so izšli iz te tradicije, tu pa je še mlada generacija, ki se grafike loteva na zelo sodoben način. Na bienalu bo predstavljen izbor, za katerega menim, da je dober, čeprav seveda vedno koga zgrešiš.

Ste glede katerega umetnika še posebej veseli, da ste ga pritegnili k sodelovanju?

Težko je izpostaviti posamezna imena. Za številne od njih sem vesela, da sem jim lahko ponudila priložnost, da razstavljajo na bienalu. Tako sem denimo ponovno k sodelovanju povabila portoriškega Charlesa Juhasza-Alvarada, s katerim sodelujem že 15 let. Na Jakopičevem sprehajališču se predstavlja s site-specific projektom Entre manos (roka roki): Koda, zanka, nebula.

Zelo zanimivo se mi zdi tudi delo mladih slovenskih umetnic Mete Grgurevič in Urše Vidic, ki sem ju spoznala šele tukaj, v Sloveniji. Ustvarjata site-specific projekte, pri čemer uporabljata zvok, sence in premične elemente. Predvidevam, da bo njuna predstavitev precej odmevna.

Tu gre pravzaprav za dve srečni okoliščini. Sama spoznavam nove mlade umetnike in dobim priložnost za sodelovanje, obenem pa jim dam priložnost, da za bienale naredijo novo delo.

Grafika in grafični bienale v Ljubljani torej imata prihodnost?

Umetniki uporabljajo vse medije. Menim, da ni medija, ki bi "izumrl". Včasih je slišati, da je slikarstvo mrtvo, vendar to ne drži. Se pa pojavljajo denimo kombinacije različnih medijev. Verjamem, da je prihodnost svetla. Tudi v polju grafike so odprta in se odpirajo številna vprašanja.

Kaj je vaš naslednji projekt?

Moj naslednji projekt je na nek način soroden temu v Ljubljani. Za prihodnje leto za univerzo v Marylandu v ZDA kuriram razstavo grafik Roberta Blackburna. Z njim sem se ukvarjala že v svoji doktorski disertaciji. Več let sem delala v njegovem studiu in pravzaprav je ironično in hkrati logično, da je bil prav on tisti, ki mi je prvi povedal za grafični bienale v Ljubljani. Tudi sam je v Ljubljano poslal precej del, poleg tega je sodeloval s številnimi umetniki, ki so že bili v Ljubljani. V svojem studiu je tiskal grafike za umetnike, kot je denimo Robert Rauschenberg. V tem, da kuriram razstavo njegovih grafik, je pravzaprav neka kontinuiteta.

Sicer pa je bila zame povabilo v Ljubljano velika čast, kuriranje osrednje razstave na 30. grafičnem bienalu pa čudovita izkušnja.