Rok Biček za STA: Škoda je, da je slovenski gledalec nehal hoditi v kino s Kekcem

Leta 1985 v Novem Mestu rojeni Biček je za Razrednega sovražnika na mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah je prejel nagrado filmskih kritikov, film pa je bil deležen tudi številnih pohval kritikov. Na Festivalu slovenskega filma se Razredni sovražnik poteguje za nagrade vesna.

Kako dojemate vse to, kar se vam dogaja v zadnjih tednih, od velikega priznanja na beneški Mostri do tega, da je razredni sovražnik odprl Festival slovenskega filma?

Predvsem je to veliko priznanje celotni ekipi za ves trud, ki so ga vložili v film. Seveda smo veseli, hkrati pa to vsem nam, ki delamo v slovenskem filmu, odpira možnosti za naprej, predvsem kar se tiče mednarodnih festivalov. Tudi kar se tiče domačega občinstva je dobro, da se govori o naših filmih in da čim bolj poskušamo približati filme gledalcem. Na žalost je še zmeraj prisotna ta negativna nalepka "slovenski film", in s tem ljudi naganjamo ven iz kina, mi pa bi jih morali pripeljati nazaj. V zadnjih 15 letih je nastalo veliko krasnih filmov, zato je res škoda, da ljudje tega ne vidijo, ker so se, če malo posplošim, nekje pri Kekcu ustavili in nehali hoditi v kino.

Omenili ste negativno nalepko "slovenski film", sami pa ste si izbral tako težko tematiko, kot je samomor. Od kod odločitev za takšen film?

V Razrednem sovražniku je samomor samo sprožilni element, film samomora ne obravnava kot glavne teme. Namesto tega smo se bolj osredotočili na raziskovanje prepada med dvema generacijama in vsega, kar se iz tega razvije. Samomor oziroma tragedija na šoli pa je samo sprožilni element, ki spodbudi nadaljnje dogodke, se pravi upor dijakov proti profesorju in od te točke naprej težave, iz katerih ni več povratka.

Film Outsider režiserja Andreja Košaka je pred leti uspel ujeti utrip neke generacije. Bi lahko isto rekli za Razrednega sovražnika, da govori o tej generaciji?

Film definitivno govori o tej generaciji, ampak mislim, da ni edini. Tudi ostali filmi, ki so letos prikazani v Portorožu, govorijo o tej generaciji. Če se vrnemo dve leti nazaj, je denimo film Izlet režiserja Nejca Gazvode je govoril o tej generaciji. Lahko bi rekel, da je Razredni sovražnik zgodba o generaciji, ki bo po tem maturantskem izletu, s katerim zaključimo film, prešla v generacijo, ki jo obravnava film Izlet.

Z Gazvodo sva tukaj naredila izmenjavo. Jaz imam gimnazijce, on pa ima študente. Vsi ti filmi govorijo o tej generaciji tukaj in zdaj. Tudi njegova Dvojina govori o tej generaciji študentov oziroma ljudi, ki so na prehodu v zrelo obdobje in se bodo morali osamosvojiti, pa se težko osamosvojijo zaradi vseh težav v družbi. Tako da mislim, da večina filmov, ki jih danes naredimo, govori več o Sloveniji tukaj in zdaj.

Na letošnjem Festivalu slovenskega filma je v tekmovalnem programu kar sedem celovečercev. Je pretirano govoriti o ponovnem razcvetu slovenskega filma?

Nevarno je govoriti o razcvetu. Takoj, ko bomo rekli, da nam gre preveč dobro, nam bodo namreč vse, kar imamo, odvzeli. Mislim, da bi se morali pogovarjati v smislu, da delamo korake naprej. Vendar pa bi si z vsemi temi kakovostnimi filmi, ki jih naredimo, mogoče zaslužili malo več podpore s strani države.

Sami ste imel precej sreče pri ustvarjanju Razrednega sovražnika. Kakšne možnosti imajo mladi slovenski filmarji, da se lotijo podobnih projektov?

V zadnjih letih se je zgodil pomemben premik, in sicer ta, da Slovenski filmski center objavlja razpise za prvence. S tem mladim režiserjem omogoča, da lažje in hitreje pridejo do svojega prvega filma. Na tak način so denimo nastali že prej omenjeni Izlet, Razredni sovražnik in Drevo, ki na Festival slovenskega filma prihaja prihodnje leto. Letos je denimo moj sošolec z akademije Žiga Virc dobil dokumentarni prvenec "Houston, we have a problem". Razpisi so zelo pomembni za mlade in upam, da bo filmski center z njimi nadaljeval tudi v prihodnje, saj je ključno, da mladi čim hitreje pridejo do svojega prvenca in da jim ni treba deset let čakati na to priložnost.

Vrniva se k Razrednemu sovražniku. Se vam zdi pomembneje, da film osvaja nagrade ali da doseže uspeh v kinodvoranah? Ali lahko lahko umetniški in popularni vidik sobivata?

Zanimivo vprašanje. Meni samemu največ pomeni to, da se film ljudi dotakne, da te ljudje ustavijo po projekciji in rečejo: "To pa to sem doživel, o tem pa tem razmišljam." To je največje zadovoljstvo, ki ga lahko dobiš. Je pa bila zanimiva tudi izkušnja Benetk, kjer sta nas tako kritika kot občinstvo pozitivno sprejela. Mogoče se je tukaj zgodila zanimiva kombinacija, da sta se tako kritiška javnost kot občinstvo našla v njem. Bomo videli, kaj se bo zgodilo v Sloveniji, ampak beneška izkušnja je bila, kar se tega tiče, zanimiva.

O režiserju veliko povedo njegovi vzorniki. Imate tudi vi kašnega med slovenskimi in tujimi režiserji?

Name so zagotovo vplivali romunski film Štirje meseci, trije tedni, dva dneva Cristiana Mungiuja iz leta 2007, pa Michael Haneke s svojim filmom Skrito ter Krzysztof Kieslowski z Dekalogom. Kar pa se tiče domačih režiserjev, je bil to letošnji Badjurov nagrajenec Karpo Godina, ki je bil tudi moj profesor na akademiji. Zelo cenim njegov Rdeči boogie, ki mi je njegov najljubši film. Tu pa so seveda še velikani Štiglic, Klopčič... To so veliki filmi, veliki avtorji.

Tudi v slovenski kinematografiji imamo močno tradicijo in res je škoda, da je slovenski gledalec nehal hoditi v kino s Kekcem ter da mlada in tudi že srednja generacija ne pozna sodobne slovenske kinematografije.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Trenutno delam dokumentarni celovečerni film, ki je nadaljevanje mojega študentskega filma Družina. Spremljam zgodbo neke družine, ki sem jo spremljal že pred sedmimi leti. Sedaj so se pojavile okoliščine, ki so omogočile, da je zgodba ponovno oživela in da snemamo nadaljevanje te družinske sage.