V Cankarjevem domu bodo drevi razglasili Rožančevega nagrajenca

Žirija v sestavi Edvard Kovač, Ignacija J. Fridl, Barbara Pogačnik, Milček Komelj in Miha Pintarič je nominirana dela izbrala izmed 17 esejističnih del.

Ihan v delu Državljanski eseji s pronicljivo neposrednostjo sooči le na videz uspešno zgodbo slovenske tranzicije z vprašanjem s strani političnih elit še vedno kolektivizirane odgovornosti in družbene solidarnosti. Rdeča nit nabora 11 esejev je vprašanje morale, o kateri avtor premišljuje brez vrednostnih opredelitev, zgolj kot o "fiziološkem naravnem pojavu", objektivno in stvarno, piše v obrazložitvi nominacije.

Škamperle se v knjigi Endimionove sanje, podnaslovljeni Oblike imaginacije in simbolne tvorbe, spopada s ključnim zgodovinskim trkom civilizacij - razhodom med poljedelsko in urbano kulturo ter temeljnim konfliktom njunih simbolov. Eseji ponujajo razmislek o kulturni zgodovini od njenih začetkov, preko antike, srednjega veka do moderne dobe, avtor pa posebno pozornost nameni področju imaginacije in simbolnim oblikam, ki spremljajo razvoj zahodne civilizacije in so temeljni gradniki smisla.

Delo Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo prinaša 21 esejev, pisanih v Štefančičevem značilnem pogovornem slogu. V naboru esejev avtor spregovori o velikih, večinoma mejnih, celo skrajnih imenih in fenomenih kulturnega in družbenega dogajanja v 20. stoletju.

Nagrada za najboljšo esejistično zbirko je poimenovana po pisatelju Marjanu Rožancu (1930-1990), enemu najvidnejših slovenskih esejistov 20. stoletja. Prvič so jo podelili leta 1993. Lani je nagrado prejela Meta Kušar za delo Kaj je poetično ali ura ilegale.