Konservator Tomaž Golob: Kakovostno varstvo vključuje tudi neprestano poustvarjanje

Konec septembra bodo po vsej Sloveniji potekali Dnevi evropske kulturne dediščine (DEKD) 2013, ki bodo ponudili več kot 250 dogodkov. Hkrati letos obeležujemo 100-letnico organiziranega spomeniškega varstva na Slovenskem. Bi lahko rekli, da je stroka v tem času dobila potrebno zrelost in veščino?

Stroka se je predvsem ves čas spreminjala in se tako prilagajala družbenim spremembam ter novim spoznanjem in usmeritvam, ki so se sčasoma vključevale v vedno bolj kompleksno področje varstva žive in materialne kulturne dediščine. Nov razvojni zagon je doživela v drugi polovici minulega stoletja, ko je svoje zanimanje in delovanje z umetnostnozgodovinskih in zgodovinskih spomenikov razširila še na etnološko in arheološko dediščino, zgodovinska mestna jedra, vasi, vrtove in krajino. V zadnjih dveh desetletjih, ko smo ponovno odkrili pomen žive dediščine, pa smo pred novim razpotjem. Vedno bolj se namreč zavedamo, da se bo morala stroka počasi usmerjati od zgolj fizičnega varstva dediščinskih struktur v preučevanje neotipljivih, a hkrati zelo hitro spreminjajočih se socialnih, kulturnih in ekonomskih vrednot ter dediščino vključevati v razvojno naravnane procese ob doslednem upoštevanju načel trajnostnega razvoja.

Začetek organiziranega spomeniškega varstva na Slovenskem zaznamuje imenovanje Franceta Steleta za deželnega konservatorja za Kranjsko leta 1913. Stele je bil tedaj nesporna avtoriteta na tem področju. Kakšen je ugled spomeniškovarstvene službe danes?

Tistega in sedanjega časa ni mogoče primerjati. Konservatorji s Steletom na čelu so v prvem obdobju organizirane spomeniške službe opravljali le ožje strokovno delo oziroma so se posvečali predvsem varstvu pomembnejših umetnostnih spomenikov, ki pa je pretežno temeljilo na njihovem odkrivanju, preučevanju in tolmačenju. Pri tem so bili bolj umetnostni zgodovinarji kot sodobni konservatorji.

Vendar pa se je spomeniškovarstvena služba od tedaj vedno bolj vpenjala v vsakodnevno življenje. Sčasoma smo se zavedli, da varstvenih doktrin ni mogoče uresničiti izven širšega družbenega okvira, ker je tudi varstvena stroka podvržena hudim političnim, socialnim, ekonomskim in ideološkim pritiskom. Če pa dediščino ločimo od vsakodnevnega življenja, enostavno ne moremo pričakovati javne podpore.

Zato današnje varstvo kulturne dediščine ni več mogoče znanstveno ali ozko strokovno omejiti. Je veliko bolj kompleksen proces, kot le omejevanje njenega propadanja. Toda kljub vse večjemu zavedanju o socialnem poslanstvu varstva kulturne dediščine, sem trenutno težko optimist glede večje vključenosti varstvenih posegov v vsakodnevno življenje. Celotna zakonodaja, organizacija in načini delovanja naše službe še vedno temeljijo na pozitivističnemu vrednotenju dediščine. V marsičem še vedno sledimo Steletu, ki je poudarjal, da so za dediščino odgovorni prvenstveno pristojni strokovnjaki, medtem ko so tehnični poklici na drugih področjih le izvrševalci varstvenih del.

Vendar pa je danes kulturna dediščina predmet najširše družbene odgovornosti. Ni naključno, da je Svet Evrope sprejel okvirno konvencijo o vrednosti kulturne dediščine za družbo v današnjem času relativizma in postmodernih vrednot, ki se med drugim kažejo tudi v vse bolj horizontalnem načinu odločanja, ko se centri moči in odločanja prenašajo iz države na lokalno raven, od ustanov v najširše družbeno okolje, zlasti na področje civilne družbe, zaradi česar država in strokovnjaki vse težje utemeljujemo svojo kredibilnost.

To je tudi eden od razlogov, zakaj varstveniki vedno težje sledimo aktualnim družbeno-prostorskim procesom, saj lahko, vzgojeni na modernističnih znanstvenih temeljih, običajno zgolj še usmerjamo spremembe, ki so se že zgodile. In žal se vse prepogosto zgodi, da jih lahko le še toleriramo. Preobrazba stroke je zato res nujna.

Zdi se, da investitorji danes spomeniškovarstveno službo ob posegih v spomeniško zaščitene stavbe pogosto vidijo kot nekakšno nadlogo. Zakaj je temu tako?

Ne trdim, da se to ne zgodi, se pa ne zgodi ravno pogosto. Razlogov je več, bi pa zlasti opozoril na to, da zgolj ceniti preteklost, ni dovolj. Kakovostno varstvo namreč vključuje tudi neprestano poustvarjanje. Dediščina je bila in je predmet neprestanih obnov. Naša zapuščina ni zgolj izvirnik, temveč običajno vsebuje nadgradnje stvaritev naših prednikov. Zato varstvo ni nekaj naravnega, temveč temelji na politični odločitvi za zakonsko varstvo kulturne dediščine.

Eno od osnovnih poslanstev naše službe je varovanje javnega interesa. Ne glede na to, da je definicija tega danes zelo nejasna, pa to vsekakor ne more biti tiste vrste kapitalski interes, ki sledi le kratkoročni finančni ali gospodarski koristi na škodo tradicije, vrednot in identitete. Drugi konflikti pa se občasno porajajo pri razumevanju vloge naše službe pri prenovah oz. drugih posegih v objekte ali območja kulturne dediščine in imajo vzroke v zgodovinskem razvoju naše službe in stroke.

Dejstvo je, da naša služba dediščine ne le varuje temveč jo tudi poustvarja. Konservatorji in restavratorji smo tudi načrtovalci in ustvarjalci, toda za razliko od arhitektov se pri podajanju naših mnenj ali zahtev sklicujemo na stroko in zato ne čutimo potrebe po interpretaciji naših odločitev. Ob tem pa pozabljamo, da večina kulturno dediščino dojema na osnovi občutkov, čutil, čustev, zmožnosti, pa tudi potreb in razvojnih priložnosti. Eno od naših osrednjih poslanstev bi zato moralo biti posredovanje pravilnega razumevanja kulturne dediščine. Ta namreč ni le zgodovinski in estetski vir, postati mora tudi medij komunikacije.

Kulturna dediščina dobiva v povezavi z identiteto narodov v združeni Evropi vedno večji pomen. Imamo Slovenci ustrezen odnos nje?

Kot ugotavljajo sociologi in psihologi, so pri Slovencih močno izražene socialne, societalne in tradicionalne vrednote, medtem ko se kulturne poleg statusnih in verskih nahajajo v spodnjem delu razpredelnice. Po drugi strani pa se v Sloveniji že dlje soočamo z razkrojem skupnih vrednot, saj Slovenija kot mlada država v zadnjih 20 letih ni zmogla resnega premisleka o svoji etnični, državni in nacionalni identitetni podobi. Vse navedeno pa se odraža tudi pri vrednotenju in stanju kulturne dediščine.

Menite, da akcije, kot so Dnevi evropske kulturne dediščine, pripomorejo k izboljšanju odnosa do tovrstne narodove zapuščine?

Vsekakor. Tako kot kultura tudi dediščina postaja vedno bolj fluiden pojav sodobne družbe. Skladno s sodobno teorijo varstva jo obravnavamo kot socialni konstrukt, ki je rezultat socialnih procesov v določenem prostoru in času. Dediščina zato ni statično utelešenje kulture, temveč medij, ki služi oblikovanju družbene identitete. Hkrati pa je kulturna dediščina prepojena z določenimi univerzalnimi vrednotami, ki so še kako pomembne za nadaljnji razvoj, materialno in duhovno blagostanje.

Poleg socialnega pomena pa danes še posebej poudarjamo lokalni vidik varstva kulturne dediščine, saj smo ustanove s tega področja in vzgoje ter izobraževanja, kot tudi dediščinske skupnosti in drugi deležniki naravno vpeti v širše in ožje okolje. Poznavanje okolja nam tudi omogoča, da se lahko uveljavljamo kot spodbujevalci razvoja na območju, katerega del smo.

Kateri so odločilni dejavniki za uspešno prenovo dediščine?

Prenovo lahko opredelimo kot sklop gospodarskih, pravnih, socialnih, arhitekturnih, v primeru naselbinske dediščine pa tudi urbanističnih in ekoloških ukrepov za izboljšanje stanja grajenih struktur in njihove prilagoditve novim programom. Pri prenovah zgodovinskih mestnih in vaških jeder pa je cilj tudi izboljšanje življenjskih razmer ob hkratnem ohranjanju identitete naselja in njegove kulturne dediščine ter povečanju njegove privlačnosti.

Prenova je vedno potrebna, ko pri objektih ali območjih kulturne dediščine ugotovimo identitetna in razvojna neravnovesja. Pogoj za njeno uspešnost pa so zagotovljena sredstva, programi in kakovostna komunikacija med deležniki ob vsaj minimalnem strinjanju o metodah in ciljih prenove.

V zvezi s prenovo arhitekturnih spomenikov, posebej gradov, se pogosto zastavlja vprašanje njihove namembnosti, ki je za življenje nekega spomenika ključna...

Dediščino danes vedno bolj dojemamo tudi kot razvojno možnost, kot vir gospodarskega delovanja in ustvarjanja novih delovnih mest. Za razliko od dediščine verskega in simbolnega pomena ter spomenikov in spomeniških območij z izrazito didaktično vlogo za vse druge zvrsti dediščine namreč velja, da mora njena ekonomska vrednost podpirati tudi njen kulturni pomen in obratno, kulturni pomen dediščine mora biti vir dodatnega ekonomskega zanimanja. Dejstvo je, da dediščina, če je ekonomsko privlačna, ne more biti ogrožena. In nasprotno, če je ogrožena, pomeni, da je njena ekonomska vrednost nizka ali pa da nikoli ni bila ustrezno preverjena.

Žal smo le maloštevilnim gradovom in dvorcem uspeli nameniti muzejsko, hotelsko ali kako drugo namembnost. Večina jih je zapuščenih in propadajo, kar kliče po izboljšanju ekonomskih metodologij na področju njihovega varstva in prenove. Treba bi bilo izdelati analize uporabne in tržne vrednosti vsakega od teh spomenikov ter njihovega kulturnega, identitetnega in simbolnega pomena na vseh ravneh. Da teh metod nismo vešči, dokazujejo, na primer, praviloma zelo ponesrečeni poskusi prenove, v zadnjem času pa tudi prodaja vrste državnih gradov.