Režiser Miha Hočevar za STA: Pri snemanju mlade obravnavam kot sebi enake

Otroci iz filma Gremo mi po svoje so zrasli v najstnike.... Je torej Gremo mi po svoje 2 namenjen predvsem njim?

Že pri prvem filmu smo se spraševali, kako definirati ciljno skupino. Konservativno smo jo zamejili nad deset let, nato pa smo ugotovili, da film gledajo tudi mlajši. Zgornje meje tako ali tako ni. Če imaš rad sproščen in zabaven film, lahko Gremo mi po svoje gledaš tudi pri 80. letih.

Pri pisanju scenarija za Gremo ni po svoje 2 sem seveda sledil letom igralskega jedra - trojici Aleks, Jaka in Zaspanec - ter ga prilagodil njim. Trojica mi je bila vodilo za dogajanje v filmu, v katerem imamo še druge junake ter dva odrasla glavna junaka, predstavnika avtoritete, ki pa sta spet malo starejša, kot je bil Starešina v prvem delu. Vendar se njuna mentaliteta ne spremeni v tako kratkem času. Starešina (Jurij Zrnec) ni kaj dosti dozorel, je pa malce obupal v svojih prizadevanjih po disciplini in redu.

Zdi se tudi, da se je spremenil odnos med njim in že omenjeno trojico...

Starešina je ugotovil, da se nima smisla bosti z njimi, saj so na njegovem nivoju. Na nek način se je vdal in pravzaprav pričakuje njihovo pomoč. Prej jih je obravnaval kot otroke, sedaj pa je dojel, da jih lahko obravnava kot sebi enake, kot odrasle.

V več intervjujih ste že omenili, da ste bili nekoč tudi sam tabornik. Imate na zalogi še dovolj snovi oziroma zgodbic za tretji film?

Zgodbice v filmu niso resnične. Sem pa sem dogajanje postavil v okolje, ki ga poznam iz otroštva, in vanj naselil svoje zgodbice, odnose med ljudmi. To okolje mi je všeč, saj smo v naravi. Poleg tega je v filmu lahko veliko vpletenih. Imamo množico ljudi različnih starosti in zanimanj, ki so organizirani v smislu nekega reda. Obstaja hierarhični ustroj, uniforma, je red, sistem, nekaj, kar se gradi, lahko pa glede na okoliščine tudi razpada.

Čemu bi pripisali uspeh prvega filma?

Vsemu skupaj. Izjemna fotografija gre skupaj z dobro igro, dobrim scenarijem, lepimi lokacijami. Seveda pa se mora ujeti tudi vse ostalo, od promocije filma do pravega termina predvajanja. Tudi vreme mora biti primerno, ne samo za snemanje, tudi za obisk kina.

Pri prvemu filmu se je vse lepo ujelo. Ljudje so že daj časa pričakovali kakšen zabaven mladinski film, Zrnec pa je bil na višku svoje popularnosti. Sedaj je drugače, tudi kupna moč je drugačna, tehnična opremljenost kinodvoran zaostaja, zato je težko karkoli napovedovati.

Tokrat ste k sodelovanju povabili tudi Tadeja Toša, ki je trenutno zelo priljubljen pri občinstvu...

In bo po vsej verjetnosti še bolj, saj začenja svojo televizijsko oddajo, ki bo, kot sem slišal, kar bomba. Bo aktualna, verjetno zabavna, obenem se bo dotikala resničnosti. Sicer pa je Tadej odličen igralec in sodelavec ter obenem avtohtoni Ptujčan, ki mi je več kot samo na igralski način pomagal pri ustvarjanju filma.

Vesel sem tudi, da nam je končno uspelo nekaj, kar ponavadi zaradi sredstev in okoliščin ne uspe. Slovenski filmi so pogosto ljubljanocentrični, tokrat pa smo že na avdicijah šli tudi v Koper, na Ptuj, v Novo mesto, Kranj, itd. Tako smo dali priložnost otrokom iz vse Slovenije, da se vsaj preizkusijo na avdiciji.

V filmu je mogoče slišati različna narečja...

Tisti otroci, ki v filmu govorijo štajersko narečje, so s Štajerske, otroke iz osrednje Slovenije pa igrajo Ljubljančani. So pa tu še otroci iz drugih mest in krajev - Kopra, Bovca, Črnomlja, ki nimajo besedila, saj bi potem vse postalo preveč zapleteno. Taborniška logika organiziranja po rodovih je namreč lokalna.

V filmu uporabljate veliko klišejev, pa tudi stvari, ki jih pozna le starejše občinstvo. Taka je denimo pesem Jutri gremo v napad, ki se pojavi v enem od sanjskih prizorov...

Te stvari imamo v zavesti mi, ki smo odraščali še v prejšnjem tisočletju. Imamo neke zgodovinske izkušnje, ki so nam zlezle pod kožo. Verjetno bodo gledalci razumeli, kaj sem želel povedati. Mlajši seveda s tem niso seznanjeni, a nič hudega, pri ogledu ne bodo prikrajšani. Tudi to pesem naj jim starši pojasnijo, če se jim zdi smiselno.

V filmu je tudi prizor, ko starešina in eden od fantov sedita ob tabornem ognju. Fant s križem podreza v ogenj, da križ zgori.

Vidimo mladega človeka, ki je fasciniran nad svojim odkrivanjem sveta in si zastavlja mnoga vprašanja. Fascinacija s križem v zahodni kulturi obstaja že stoletja. Fant drži križ v roki, ga gleda in se sprašuje o nastanku vesolja, kaj bo kdo iz tega potegnil, je pa njegova stvar.

V ozadju med tem poteka kraja zastave...

Medtem ko mi "filozofiramo", življenje teče mimo nas oziroma pozabljamo na svoje osnovne dolžnosti, v tem primeru na stražo.

Je pa v filmu tudi veliko namigov na aktualno tematiko, na EU, gospodarsko krizo...

To pride samo, ko razmišljam o dialogih. Film, pa četudi je otroško-mladinski, ne more biti odrezan od realnosti, od sveta, od današnjega časa. To se prikrade v moje filme spotoma.

Lahko bi se sicer bolj izoliral, a se nočem. Hollywood nam ponuja junake, ki vse situacije razrešijo v 17 minutah. Jaz tega ne morem in nočem. Sledim svoji intuiciji in tistemu, kar me obenem zabava, ter tako napišem scenarij.

Mladi igralci so po novinarski projekciji filma povedali, da je bil snemanje zanje lepa izkušnja. Kakšen je vaš pristop do otrok?

Povem jim, kaj od njih pričakujem v smislu delovnih navad, reda na snemanju. Povem jim, da bo naporno, da bo veliko čakanja, da bo potrebno upoštevati vremenske neprilike. Ne govorim pa jim, kako naj bi igrali. Naravo in sproščeno pač, to je vse. Že izberem jih tako, da lahko igrajo bolj ali manj podobne osebe kot so sami v vsakdanjem življenju. Tako jim ne spreminjam govornih navad. Napišem jim sicer natančno besedilo, vendar pri tem sledim njihovim načinom govora.

Nato jih usmerjam sproti, predvsem pa mlade obravnavam kot sebi enake. Z njimi se ne ukvarjam kot z otroki, ampak kot s sodelavci. To hitro razumejo in se temu primerno tudi hitro angažirajo. Sedaj so denimo igralci iz prvega filma s svojimi izkušnjami zelo pomagali tistim, ki so se jim pridružili v drugem delu. Znanja, ki so si jih pridobili, so predajali naprej, zato je lahko drugi film tudi nekoliko bogatejši, ima več elementov.

Vsi vaši filmi, razen filma Jebiga, so mladinski...

Da bodo moji filmi takšni, si nisem zadal že na akademiji, to se je zgodilo spotoma. Najprej sem na akademiji posnel film Zakaj jih nisem vse postrelil?, v katerem so nastopali osnovnošolci. Takrat si vsi opazili, da sem v tem dober. Potem se 15 let ni zgodilo nič, nato pa sem posnel film Jebiga, ki je urbana zafrkancija. Sledilo je povabilo za snemanje filma Na planincah, ki je bil tudi mladinski, potem pa so prišli taborniki.

Spoznal sem tudi, da sem dober, če v filmu nastopa več igralcev. Ustreza mi mozaična pripoved. Nočem slediti klasičnim hollywoodskim kanonom, temveč poskušam najti nekaj drugega. Včasih uspe bolj, včasih manj, vendar je to moja pot. Taborniško okolje je idealno za takšne zgodbe. Pred Gremo mi po svoje je bila Distorzija, edini film, ki sem ga posnel po literarni predlogi, v igri je spet mladinska tematika. In zdaj Gremo mi po svoje 2. Tako je pač naneslo.

In vaš naslednji projekt?

Imam dva scenarija, ki sta že narejena in ju je potrebno le še dodelati. Ko bo odprt, se moram prijaviti na nov razpis in upati, da ne bodo rekli: Tale pa ni za otroke, to pa ni dobro. Zdaj me verjetno čaka stigma, da znam delati samo za otroke. Očitno pa je, da bom ostal v polju komedije ali vsaj komičnosti.

Ob letošnjem Festivalu slovenskega filma v Portorožu je bilo govora o razcvetu slovenskega filma. Kakšno je vaše mnenje?

Enkrat se zdi, da je prišlo do razcveta, potem pa se naslednje leto zgodba obrne, ker je filmov premalo. Letošnje leto je bilo res izvrstno, saj je bilo filmov klub krizi kar nekaj. Poleg tega so bili vsi celovečerci kakovostni, vsaj tisti, ki sem jih videl. Tudi kraki filmi so bili dobri, pa odlični dokumentarci. Res je bilo, upoštevajoč okoliščine, saj filmarji delamo vsako leto z manj sredstvi, kaj videti. Predvsem pa so bili filmi tudi raznoliki.

Filmarji ste se v letošnjem letu že precej angažirali glede sprememb zakonodaje...

In še se bomo. Že več let govorimo, kako bi moralo biti, vendar se vedno najde nekdo, ki je pametnejši od nas. Uradniki, ki vse vedo, pridejo na pomembne položaje in delajo škodo državi, kinematografiji in gledalcem. A se ne bomo dali kar tako.