Založba Škuc in Center za slovensko književnost s pestro knjižno bero

Ob branju pesniškega prvenca Vebrove je pisec spremne besede Prostega pada Peter Semolič začutil "rojstvo novega, izjemno močnega pesniškega glasu". Poezija, ki jo je bral kot bralec kot tudi pesnik, ga je izjemno močno nagovorila: "Po človeški plati je nad mano izvršila temeljno nasilje, tisto, ki naj bi ga umetnost nad človekom izvršila. Zadela me je v sam eksistencialni temelj."

Kot je še pojasnil, so ga pesmi nagovorile z ritmom in "zelo ostro mislijo, ki se nikoli ne ustavi na okopih že znanega".

"V zbirki so pesmi, za katere verjamem, da kažejo pot tako tistim, ki so se poskusili v narativni obliki, ki že 20 let dominira v slovenski poeziji, kot tudi tistim, ki se poskušajo pesništva lotiti na drugačen način," je še dodal Semolič, ki verjame, da je Prosti pad v tem smislu zbirka za pesnice in pesnike.

Lenkov prvenec Telesa v temi je po besedah avtorja nastal na podlagi kratke zgodbe, ki je v bistvu njena predzgodba. "Struktura kratke zgodbe, v kakršni obliki je roman prvotno bil, je dopuščala dopisovanje brez kakršnegakoli konteksta ali sistema," je opisal roman, skozi katerega je "kanaliziral strah pred rakom na modih in strah pred impotenco".

Protagonist nelinearnega romana je, kot je v spremni besedi zapisala Vanesa Matajc, "po raku hkrati dvospolnik in brezspolnik", avtor pa je, kot je dejal, želel ustvariti dogajalni svet, ki temelji na paradoksih, kjer sobivajo bolečine in optimizem, izguba in upanje.

Roman Zahavijeve pripoveduje zgodbo o Belli, mladi, sprva nemočni ženski v Brightonu, ki jo nadleguje in ji grozi neznani sosed. Njeno življenje pa se spremeni, ko ji iranski priseljenec Nimrod, jasnovidec, razloži svojo filozofijo, v kateri se svet deli na žrtve, opazovalce in morilce.

Bello, ki ne more biti več stranska opazovalka, s srečanjem pridobi samozavest in se začne aktivno upirati nasilnežem. Poleg svojega zalezovalca v kratkem času ubije še šest moških, ki jo napadejo.

"Roman je v tem smislu zelo radikalen, seveda je dobil tudi oznako, da je feminističen in sovražen do moških. A menim, da so vse te oznake zelo 'na prvo žogo', ki premalo povedo o romanu," je na današnji predstavitvi del dejala Tratnikova. K hitremu ritmu romana pripomore tudi pisanje Zahavijeve, ki spominja na rapersko poezijo - "kratki stavki, ki sekajo, udarjajo v želodec", je še dejala prevajalka.

Besedilo za slikanico Dežela bomb, dežela trave je Mozetič napisal že pred več kot 30 leti. Ko ga je ponovno našel, se ga je odločil izdati, saj meni, da je v tem trenutku precej aktualno.

Protivojna zgodba, ki jo je z ilustracijami opremila Maja Kastelic, govori o otrocih iz dežele bomb, ki jih vsako noč mučijo sanje o drugačnem svetu, o deželi trav. Zaradi mor se odločijo, da bodo našli to deželo, jo zravnali s tlemi in tamkajšnje otroke, ki se podijo za metulji, pregnali. A potovanje jim svet obrne na glavo, je zapisano na platnicah.

"Gre za to, da so to naši otroci, ki naš svet zapustijo, ga pozabijo ter zaživijo v drugem svetu. Pravzaprav je to po eni strani zelo pesimistična vizija, ki svet deli na dva zelo črno-bela pola, kjer je na eni strani svet, ki smo ga zgradili, ga živimo, na drugi strani pa svet, ki naj bi ga odkrili naši otroci in naše videnje zavrgli," je dejal Mozetič.

Prva avtorska slikanica Spacalove, Mavrična maškarada, pa pripoveduje zgodbo želve, ki je povabljena na mavrično maškarado, na kateri se bodo živali preoblačile v različne spole, a ona svojega spola ne pozna. "Slikanico sem ustvarila, ker sem si prizadevala za skupno estetsko sporočilo tako na ravni besedilnega kot tudi vizualnega jezika," je dejala avtorica.

S slikanico je želela temo spola, s katero se sicer ukvarja na feminističnem področju in jo tudi odrasli pogosto težko razumejo, na igriv in humoren način podati najmlajšim.