V NUK razstava ob 100. obletnici rojstva Igorja Torkarja

Torkar, povratnik iz nemškega uničevalnega koncentracijskega taborišča, je bil po vojni pod obtožbo sodelavca gestapa obsojen na 12 let ječe na zloglasnih, politično montiranih Dachauskih procesih. Obsojenci so bili v celoti rehabilitirani šele leta 1986.

Svojo tragično življenjsko zgodbo in boj za pravico je Torkar opisal v romanu Umiranje na obroke, ki je doživel številne ponatise.

Torkar je bil najbolj plodovit kot dramatik. Napisal je okoli 30 gledaliških in televizijskih iger, pomembne pa so tudi njegove pesniške zbirke. Njegov pesniški opus med drugim obsega zbirke Blazni Kronos, Balada o smehu in Jetniški soneti.

V središče njegove ustvarjalnosti sodita romana Deseti bratje in Umiranje na obroke. Če je prvega mogoče brez težav enačiti z avtobiografskim žanrom, pa je opredelitev drugega bolj zapletena. Navidezna modernost romana, ki se sicer drži forme tradicionalne pripovedi, leži predvsem v mešanju časov ter perspektive pripovedovalca, njegova poglavitna funkcija pa vendarle v celoti ostaja izpovedna in pričevanjska, je zapisal soavtor razstave Marijan Rupert.

Torkarjevo ustvarjanje določajo teme izgube, groze in bolečine, ki pa so se skozi verzno obliko pogosto prelevile v ironične in sarkastične zapise. V poznejših letih se je Torkar v poeziji vedno bolj usmerjal v intimnejši, bolj oseben svet. Njegova zadnja zbirka, Pesmi osekle samosti, je izšla leta 2003.

Poleg literarnega ustvarjanja je bil tudi eden od začetnikov izvirne slovenske televizijske igre. Med drugim je napisal Študentsko sobo, Balado o taščici ter Čednost v dolini Šentflorjanski.

Leta 1999 je prejel zlati častni znak svobode Republike Slovenije.