Na hitro prelistano: Novosti na domačem knjižnem trgu

ZAKAJ JE IMEL MARX PRAV - KRITIKA MARXOVIH KRITIK

Terry Eagleton je v delu Zakaj je imel Marx prav v precep vzel deset uveljavljenih kritik Marxa in poskušal eno za drugo ovreči. Hkrati poskuša jasno in razumljivo predstaviti Marxove ideje tistim, ki ne poznajo njegovega dela. Rezultat je udarna, kontroverzna knjiga, ki dokazuje, da je bil Marx morda najbolj napačno razumljen mislec v zgodovini. Marx je bil prvi, ki je identificiral družbeni pojav, imenovan kapitalizem, in pokazal, kako je nastal, po katerih zakonitostih deluje in kako bi ga bilo mogoče odpraviti. "Da je kapitalistični sistem v težavah, vemo po tem, da začnejo ljudje govoriti o kapitalizmu.(...) Ta knjiga se je porodila iz ene same, osupljive misli; kaj če se večina najpogostejših kritik Marxovega dela moti? Natančneje, če niso v celoti zgrešene, kaj če so večinoma take?," je v spremni besedi zapisal Lev Kreft. Delo je prevedla Maja Novak.

Britanski literarni teoretik in kritik Terry Eagleton (1943) je več let predaval književnost in kulturno teorijo na univerzah v Oxfordu in Manchestru, trenutno pa predava na univerzi v Lancastru in na irski državni univerzi. Napisal je več kot 40 knjig. V slovenskem prevodu so na voljo še Sveti teror, Smisel življenja ter Marksizem in literarna kritika.

OSLI - PLAVTOVA RIMSKA KOMEDIJA V "GRŠKEM PLAŠČU"

Osli se začnejo z zapletom, značilnim za rimsko paliato, "komedijo v grškem plašču": kako naj zaljubljeni mladenič prepriča svojega očeta, da je dekle iz bordela najboljša izbira. Rešitev je bila občinstvu znana vnaprej - fant bo sklenil zavezništvo z zvijačnim sužnjem, ta bo preslepil očeta, in "resnična ljubezen" bo slavila triumf. V Oslih se svet "nove komedije" že v prvem prizoru postavi na glavo, saj gospodar prebrisanega sužnja kar sam angažira za sinovega pomočnika. "Osli niso komedija o oslih. So komedija za osle: občinstvo, ki mu že pred prologom zrastejo ušesa, je bilo željno prostaških šal in cirkuškega spektakla(...) Osel je bil v antiki paradigma neobrzdane pohote," je med drugim v spremni besedi zapisal Marko Marinčič, ki je delo tudi poslovenil.

Rimski komediograf Plavt, ki je živel med letom 254 in 184 pr. n. št., je bil Umbrijec iz Sarsine. Plavt je grške komedije iz helenističnega obdobja prirejal tako, da so ugajale plebsu - z veliko akcije in sočnimi dovtipi. Humor atiških komediografov je sentimentalen, medtem ko je Plavtov privoščljiv. Helenistične komedije so zadržano realistične, Plavt pa se rad prepušča iracionalni fantastiki.

DEFINICIJE - IZBOR NAJZGODNEJŠIH PESMI BORISA A. NOVAKA

Boris A. Novak se v Definicijah - pesmih iz obdobja 1973 do 1975 - predstavlja s svojimi najzgodnejšimi pesmimi, ki so bile doslej zbrane le v antologijah in revijah. Tokrat zvezane v celoto dobivajo nove pomene in pokažejo, da je tudi najvišja poezija lahko igriva in duhovita. Knjiga pesmi prinaša pesniške drobce, domislice, poetične aforizme ali kot po avtorjevih besedah njegovo "pesniško abecedo". Mojca Pišek je v spremni besedi med drugim zapisala, da je lepota Definicij v tem, da imajo kljub navidez enovitemu značaju zelo raznolike obraze.

Boris A. Novak se je rodil leta 1953 v Beogradu. Leta 1978 je diplomiral iz primerjalne književnosti in literarne teorije ter filozofije na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je leta 1996 še doktoriral. Za objavo doktorata je prejel zlati znak ZRC SAZU. Med drugim je delal kot dramaturg v ljubljanski Drami SNG v Ljubljani, urejal revijo Kurirček, bil urednik Nove revije ter urednik mladinskega leposlovnega programa pri založbi DZS. Od leta 1996 predava na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Bil je tudi eden od predsednikov Slovenskega PEN in Mirovnega komiteja Mednarodnega PEN. Uveljavljen je kot pisec poezije za odrasle in otroke, pisec dramskih besedil za odrasle in iger za otroke in mladino, esejist in prevajalec ter literarni znanstvenik. Za svoje delo je prejel več nagrad.

POSTDEMOKRACIJA - TEORETSKO DELO O NOVIH MOŽNOSTIH VITALNOSTI DEMOKRACIJE

Britanski sociolog in politolog Colin Crouch (1944) je koncept postdemokracije razvil ob koncu 90. let 20. stoletja. Za razliko od drugih avtorjev, ki poskušajo aktualno "krizo demokracije" obravnavati v širšem zgodovinskem kontekstu, se Crouch osredotoča predvsem na krizo participacije, reprezentacije in posledično legitimnosti, s katerimi se zahodne predstavniške demokracije soočajo vse od vzpona neoliberalnega projekta v 70. letih minulega stoletja. Vrednost Crouchovega dela je predvsem v tem, da izpostavlja nove možnosti ohranjanja "vitalnosti demokracije" v 21. stoletju. Bralca spomni, da demokracija ni predoločeni institucionalni aranžma, pač pa naporen proces kontinuiranega izumljanja novih političnih praks, ki omogočajo naslavljanje novih političnih problemov in iskanje novih političnih rešitev. Delo je prevedel Borut Cajnko.