Liffe: dvakrat Mandić, dvakrat velik aplavz

Vestern Zlato je postavljen v leto 1898, ko majhna skupina z natovorjenimi konji potuje proti severu Kanade, kjer se nahaja nedavno odkriti rudnik zlata. Kot je na Liffu povedal režiser, mojster berlinske šole, Thomas Arslan, je idejo za film dobil, ko je naletel na knjigo fotografij in dnevniške zapise, ki so dokumentirali zlato mrzlico na reki Klondike. Marsikdo ne ve, da so bili ob koncu 19. stoletja Nemci največja skupina ameriških priseljencev. Med letoma 1830 in 1900 jih je iz Nemčije emigriralo kar šest milijonov, ker pa vsi tam niso našli obljubljene dežele, so ubrali drugo pot - ena od njih je bilo iskanje zlata.

Mandić je z občinstvom delil nekaj vtisov s snemanja, med drugim, "da je bilo lepo umreti v naročju ene vodilnih nemških igralk Nine Hoss", da se je za potrebe filma po vodstvom kavbojev kar zmojstril v ježi ter da se filmu pozna, da so ga snemali kronološko. Po Mandićevem mnenju se na filmu prav čuti energija s snemanja, kako so se zbliževali - tako kot oba lika, njegov in Hossove, in kdaj je nastopil čas razhoda. Že dan po zadnjem snemalnem dnevu so vsi zapustili Britansko Kolumbijo in se vrnili v Evropo.

Film, v katerem na koncu neskladno z žanrom, v sončni zahod jezdi ženka, je stal dva milijona evrov, kar, tako Arslan, ni veliko. Vsekakor pa je več, kot je bil proračun za drugi Mandićev film, gverilski Izgubiti razum Stefana Westerwelleja in Patricka Schuckmanna. Film predstavlja multikulturni Berlin, ki nikoli ne spi. Mladi Luis, ki zapusti svojega partnerja v Madridu, si privošči berlinski odklop.

Naleti na Viktorja, igra ga Mandić, žurerja z zelo nejasno, sumljivo osebno zgodovino. Med drugim se ne ve, kam je izginil njegov partner Dimitrij. Strastna razmerja, realistična prizorišča, hitri tempo, predvsem pa številne skrivnosti z odprtim koncem so Mandiću ponudili še eno novo izkušnjo, saj, kot pravi, je v tujini najbolj dragoceno, da spoznaš nove načine dela, nove ljudi.

Westerwelle in Schuckmann sta, tako kot tudi Arslan, na Mandića postala pozorna v nemški seriji Obličje zločina Dominika Grafa. Mandić je namreč pred leti dobro izkoristil naziv shooting star Berlinala, ki mu je ponudil vstop med nemško občinstvo. Tudi liffovsko je dobro razpoloženega Mandića sprejelo z velikim aplavzom. Ni se pustil zmesti niti ob vprašanjih, če je imel težave z goloto na filmu - "sploh ne, lahko bi bil ves čas nag" in zakaj v Izgubiti razum ni tako zelo čeden - "zanikrn videz sem imel zaradi naslednjega projekta, Zlata, a mislim, da deluje dobro".