György Palfi in Zsofia Ruttkay za STA: Madžarska vlada se boji kulture

Palfi, Ruttkayjeva in skupina montažerjev so v filmu Zadnji rez, da bi opozorili na stanje filmske produkcije na Madžarskem, sklenili, da bodo naredili film, sestavljen iz starih posnetkov. Osnovno ljubezensko zgodbo - Ona sreča Njega, prvi poljub, poroka, zaplet in srečen konec, so sestavili iz okoli 500 filmov, od nemih filmov Charlieja Chaplina pa vse do Titanika, Matrice in Avatarja.

Kako ste dobili idejo, da bi posneli film Zadnji rez: dame in gospodje?

György Palfi: Pravzaprav obstajata dva razloga. Na Madžarskem v zadnjih štirih letih ni bilo denarja za snemanje filmov, sam pa sem v dobrih letih za snemanje in sem si želel narediti film. Da bi naredil film in ljudem dal vedeti, da sem tu, sem moral poiskati poceni rešitev. Pomembno je, da ljudem pokažeš, da obstajaš. Drugi razlog pa je pravzaprav star že 15 let, ko je kinematografija dopolnila 100 let. Takrat je nek madžarski časnik bralce povprašal, kako bi lahko to obeležili. Postavilo se je tudi vprašanje, če je bilo v filmski zgodovini že vse posneto. Tega nisem nikoli pozabil, idejo sva začela razvijati leta 2009. Včasih je bilo zelo težko najti pravi posnetek, ampak nekdo vedno ve, da ta že obstaja.

Zsofia Ruttkay: Teoretično je res, da so bile vse zgodbe že povedane. Bil je zelo dober eksperiment, ali lahko ustvarimo nov način filmskega pripovedovanja oziroma novo pot za uporabo obstoječega filmskega materiala.

György Palfi: Po filmu sva ugotovila, da lahko na ta način poveš vsako zgodbo.

Dotaknili ste se Madžarske in vlade. Kako vidite trenutno situacijo?

György Palfi: Težko vprašanje. Premier Viktor Orban vsak dan sprejme ogromno novih odločitev.

Zsofia Ruttkay: Počasi se navajamo. Razmere vsekakor niso dobre, res upam, da ne bodo dolgo trajale. V Evropi so bila tudi drugod takšna obdobja, kot je trenutno na Madžarskem. Nekoč ga bo konec, samo malo moramo še potrpeti. Morda po tem obdobju ne bomo več tako neumni, da bi si to ponovno želeli. Morda pa je to le moje mnenje.

György Palfi: Menim, da se vlada boji kulture, zato jo poskuša potisniti na dno. Prvi dve leti je vlada, ko je potrebovala denar, najprej rezala pri kulturi. Zdaj pa ključne kulturne institucije vodijo lojalni ljudje - zelo so konservativni, brez poguma, imajo pa veliko prijateljev. Vlada zdaj namenja denar tudi kulturi - gre za prikrito cenzuro: zvest človek na pravem mestu. Če hočeš kaj narediti, lahko, toda za denar moraš prositi prav te ljudi. Po drugi strani pa alternativna gledališča, glasba in slam poezija najdejo način, da spregovorijo, kaj se dogaja, in podajo svoje mnenje. Lahko si svoboden, ampak brez denarja ...

Kako pa je na splošno s financiranjem filma na Madžarskem?

György Palfi: Zdaj imamo denar, zaradi zaprtja stare filmske fundacije in odprtja nove pa smo filmarji izgubili štiri leta. Filmsko fundacijo vodi Andy Vajna, ki je v Hollywoodu med drugim produciral filma Rambo in Terminator. Ima dobre odnose z vlado, tako da lahko filmarji dobijo precej denarja. A ima precej poseben okus - stavi na komercialne filme. Poleg tega pa rad uči madžarske režiserje, kako snemati na ameriški način.

Kakšen je bil proračun za Zadnji rez?

György Palfi: Film je tri leta ustvarjalo kakšnih 17 ljudi, mesečno smo jim nekaj malega plačevali. Film je stal okoli 80.000 evrov. Denar sem dobil, ker mi je morala po uspehu Taksidermije filmska fundacija izplačati nekaj denarja za izdelavo novega filma.

Kako ste se Zadnjega reza sploh lotili, kako ste našli vse posnetke?

Zsofia Ruttkay: Ko smo se odločili, da idejo uresničimo, smo izbrali 500 filmov, od tega pa smo jih 100 digitalizirali in jih razrezali. Odločili smo se, da naredimo ljubezensko zgodbo, ker je lažje prepoznati moškega in žensko, zanimalo nas je tudi, ali lahko tako prikažemo čustva. Ker se obrazna mimika spreminja iz sekunde v sekundo, se je porajalo vprašanje, ali lahko čustva prepričljivo predstavimo občinstvu ali pa bo nastal zgolj nekakšen konceptualen film. Napisali smo scenarij, nato pa smo začeli sestavljati delčke. V procesu smo spremenili tudi zgodbo. Na začetku smo hoteli prikazati le zgodbo do poroke, kot večina ljubezenskih zgodb, nato pa smo ugotovili, da lahko gremo dlje, da lahko prikažemo več konfliktov, uporabimo še druge vloge, kot sta prijatelj in babica.

Za uporabljene posnetke nimate avtorskih pravic, kako ste premostili to težavo?

György Palfi: Skrivnost je v tem, da s tem filmom ne bomo zaslužili. Zato lahko uporabimo posnetke. Nemogoče je bilo pridobiti vse pravice, potrebno bi bilo poiskati več kot 400 avtorjev, studiev, podjetij in odvetnikov, ponekod pa tudi igralce. Tudi če bi našli 99 odstotkov lastnikov pravic, bi lahko preostali odstotek uničil film. Lahko bi uredili pravice, če bi recimo želel narediti film samo iz madžarskih filmov pred letom 1990, a v svojem filmu sem želel uporabiti filme iz celotne zgodovine, kot sta Casablanca, Vojna zvezd itn.

Zsofia Ruttkay: Pri tem obstaja zabavna podrobnost - niti za najin prvi film (Hukkle) ne veva, kdo ima pravice, ker je podjetje, ki ga je produciralo, propadlo. No, pa si predstavljajte recimo sovjetski film iz petdesetih let - kako boš dobil pravice zanj?

Film je posnet za izobraževalne namene...

György Palfi: Na Madžarskem lahko ta film predvajajo le v sklopu izobraževalnega sistema in v filmskih klubih, da lahko pripravijo pogovore o filmski zgodovini, montiranju filmov... Decembra nameravava izdati knjigo o filmu za srednje šole, zraven bova dodala še dvd s filmom.

Imate v mislih še kakšen podoben projekt?

György Palfi: Ne, bila je super izkušnja, toda zdaj je tega konec. Čas je za nove podvige. Seveda bi, če bi mi kdo ponudil veliko denarja, naredil kaj podobnega, imam kar nekaj idej. Toda v prvi vrsti bi rad posnel svoj film, s kamero, na lokacijah.