Režiserka Anja Daelemans za STA: Tudi v Severni Koreji s strastjo snemajo filme

Tovarišica Kim leti v nebo pripoveduje zgodbo dekleta, ki že od otroštva sanja, da bi postala akrobatka. Ko odpotuje v Pjongjang, kjer dobi delo na gradbišču, spozna slavno artistko na trapezu, ki jo prepriča, da se udeleži cirkuške avdicije. Je severnokorejska Pepelka - vsi ji pomagajo pri tem, da uspe. Film sta poleg gostje letošnjega Liffa režirala še Kim Gwang-Hun in Nicholas Bonner.

Kako pride do koprodukcije med Veliko Britanijo, Belgijo in Severno Korejo?

Leta 2002 sem šla na filmski festival v Seulu, kjer sem srečala nekega nemškega novinarja, ki mi je dejal, da obstaja filmski festival tudi na drugi strani meje. Tega sprva nisem želela verjeti, on pa mi je dal številko faksa, kamor naj bi poslala prošnjo, če se ga lahko udeležim. Morala sem poslati okoli 50 faksov, preden so mi potrdili udeležbo. V Pjongjangu sem srečala Nicholasa Bonnerja, ki je ravno takrat sodeloval pri dokumentarcu o severnokorejski nogometni reprezentanci, ki je leta 1966 premagala Italijo. Ryom Mi-Hwa (producentka filma, op.a.) pa je bila na festivalu zadolžena za mednarodne odnose. Tako smo se spoznali.

Pravzaprav smo najprej želeli posneti dokumentarec o skupini slikarjev, ki so ob morju slikali valove. V mislih sem imela nekakšen severnokorejski slikarski Buena Vista Social Club. Nato pa je žal vodja te skupine umrl in skupina je razpadla. Ostali smo brez projekta. Kasneje smo se odločili, da skupaj naredimo kratek film. Odločili smo se, da posnamemo zgodbo, ki bi se dogajala v cirkusu. Zgodba je rasla in počasi smo začeli razmišljati o celovečercu. Priključil se je tudi Gwang Hun Kim. Dokler smo bili samo Ryom Mi-Hwa, Bonner in jaz, je šlo bolj za projekt med tremi prijatelji, brez resnega razmišljanja o tem, ali nam bo sploh uspelo. Torej, ni bilo tako, da sem se nekega dne zbudila in rekla, da bi posnela film v koprodukciji s Severno Korejo.

Ste imeli s snemanje kakšne posebne težave, glede na to, da gre za prvi "girl-power" film v državi?

Pravzaprav ne. Na začetku sicer nismo našli nikogar, ki bi mu bil naš scenarij všeč. Nihče ga ni želel posneti, ker ni bil dovolj realističen - glavna junakinja je stara 28 let, zato so dejali, da nikakor ne bi bilo mogoče, da bi dosegla to, kar smo ji namenili v zgodbi. Vse smo morali na dolgo in široko pojasnjevati, ne glede na to, da gre za fikcijo. Politično pa smo bili sami sebi cenzorji, ker smo si že na začetku zadali nalogo, da ne bomo vmešavali politike, da bomo posneli pravljico.

Kaj pa je bil po vašem mnenju največji izziv pri koprodukciji?

Največji izziv je bilo pisanje scenarija - ni bilo najlažje premostiti kulturnih razlik. Gre za univerzalno zgodbo, ampak "hudič se skriva v detajlih". Tako je bilo zelo težko posneti prizor, ko glavna junakinja na gradbišču premaga strah pred višino na dvižnem odru. Ženske namreč lahko delajo na gradbišču, ne smejo pa biti na dvižnem odru. Nekako nam jih je vseeno uspelo prepričati, da smo v film umestili to sceno, a je moral biti pod odrom nekdo, ki se je drl nanjo, da tega ne sme početi.

Kako pa vidite "propagando", slogane, ki se pojavijo v filmu?

Želeli smo posneti severnokorejski film, ne evropskega filma v Severni Koreji. Odločili smo se, da bomo resnično delovali v smislu sodelovanja. Želeli smo povedati zgodbo, ki bi spregovorila Severnokorejcem, hkrati pa bi jo razumel tudi preostanek sveta. Celotna ekipa in vsi igralci so bili iz Severne Koreje, to je pač svet, v katerem živijo. Po mojem mnenju je edina propaganda v filmu, da je treba slediti svojim sanjam, ne glede na to, kje si. Za Severno Korejo je ta film kontroverzen, ker običajno zgodbo povedo drugače. Ženska, ki zgolj sledi svojim sanjam, za njo ne stoji močan oče in partija ji ne naroči, kaj naj počne. Res smo premaknili meje, bolj jih nismo mogli, ker bi bilo drugače vse skupaj zelo čudno za severnokorejsko občinstvo.

Obstajajo tudi ljudje, ki mi pravijo, da gre za propagandni film, ker sta v filmu dva posnetka njihovega vodje. Ne, če obiščeš Pjongjang, je to prvo, kar opaziš. Tudi v Belgiji smo, ko sem odraščala, imeli na steni v šoli sliko kralja in kraljice, tako da tega res ne razumem. Narobe bi bilo, če bi te posnetke izrezali.

A vendar govorimo o Severni Koreji...

Nikoli nisem želela narediti propagandnega filma. Na to sem pomislila šele, ko sem dobila namig, da severnokorejski režim olepšujemo. Zakaj? Nismo posneli dokumentarca, posneli smo pravljico. Vsi takoj padejo na politiko. Ni vse politika, tudi tam živijo ljudje. Snemajo filme in pri tem so enako strastni, kot smo mi. Tudi ameriške filme lahko označimo za propagandne. Govorimo o fikciji. Če si ogledam film Umri pokončno, verjamem, da lahko Bruce Willis resnično sam reši cel svet, ko pa grem iz kina, seveda ne mislim tako. Tako nekako je tudi pri našem filmu.

Kakšen je odziv občinstva?

Navdušeno je, a žal nisem uspela govoriti s kakšnim Severnokorejcem. Pogovarjala pa sem se s profesorjem, ki poučuje korejske študije in je šel v Pjongjang. Ljudi je spraševal, če so videli film, in vsi so mu pritrdili ter pohvalili njegovo zabavno plat. Predstavlja jim čisto zabavo, nekaj novega, to pa je bil tudi naš cilj.

Med projekcijo na Liffu je bilo slišati precej smeha, ko so se pojavili slogani, ki jih poznamo tudi pri nas iz časov Jugoslavije. Ste opazili kakšne razlike med sprejemom filma na Zahodu in Vzhodu?

To razliko sem, po pravici povedano, opazila šele tu, na Liffu. Očitno je v filmu še več plasti, kot sem mislila. Ko smo film recimo predvajali na Kitajskem ali v Južni Koreji, so se smejali spet na čisto drugih mestih, ali pa morda z rahlim zamikom. Seveda so tudi mesta, na katerih se smejejo vsi. Nisem razumela, zakaj se določeni ljudje smejijo na določenih točkah v filmu. Zdaj pa mi je jasno, da je povezano tudi z zgodovino države, kjer je film predvajan. Pred 30 leti sem bila tukaj na počitnicah in sem videla razmere pri vas, a sem jih preprosto pozabila. Lepo je videti, da, kljub temu, da se vse spreminja, film vseeno deluje. Humor je nekaj univerzalnega.