Lordan Zafranović za STA: Na Hrvaškem se sedaj svobodneje diha

Zafranović, rojen leta 1944 na Šolti, je v Splitu študiral slikarstvo in književnost, kasneje pa še režijo na praški filmski šoli FAMU. Nase je opozoril že z amaterskimi kratkimi filmi. Zaradi politično nabitih filmov, predvsem filmov Kri in pepel Jasenovca in Zaton stoletja/Testament L. Z. je moral v začetku devetdesetih zapustiti Hrvaško.

Njegov opus, ki ga zaznamujeta erotičnost in politično, sestavljajo še filmi, kot so vojna trilogija Okupacija v 26 slikah, Padec Italije in Večerni zvonovi ter film Muke po Mateju.

Kako so vam dali vedeti, da je čas, da zapustite Hrvaško?

To ni bila velika dilema, ker so bili moji filmi s strani Franja Tuđmana ocenjeni za protihrvaške. Z njim sem polemiziral o Jasenovcu, o tem sem delal film. Napadel ga je, ne da bi ga videl. V svoji knjigi je na nekaj straneh pisal, da sem protihrvaški. Nevarno je bilo ostati, bila je vojna, lahko bi me, brez kakršnihkoli težav, ubili. To je bilo obdobje, ki so ga nekateri v imenu naroda izkoristili za ubijanje in ropanje. V tem času sem pripravljal film Testament, ki sem ga kasneje poimenoval Zaton stoletja. Bil je pač konec 20. stoletja.

Morda kakšna beseda o dogajanju okoli filma Zaton stoletja/Testament L. Z.?

Film govori o ustaših, povod pa je bilo sojenje ministru za notranje zadeve tvorbe NDH (Nezavisne Države Hrvatske) Andriji Artukoviču. Verjel sem, da je to priložnost za filmarja, ko lahko odpre temo, kaj je bila NDH v resnici, da se vrne v ta čas in analizira, kako se je to zlo rodilo in kako se je razvijalo. V tistem trenutku je bil film napol končan, montiral sem v hiši Zagrebačke televizije (danes Hrvatska televizija). Nekega dne je tehnični direktor izjavil , da moram prostore zapustiti v 24 urah, sicer bo prišla policija. Tako mi je postalo jasno, da tega filma na Hrvaškem ne bom nikoli zaključil. Ker sem bil tudi producent, sem imel negativ, ki sem ga zadnji hip odpeljal v Slovenijo. Pri vseh politično spornih filmih, kot so Zaton stoletja, film o Jasenovcu in tudi serija Tito, sem vedno tudi v vlogi producenta, saj se tako nihče ne more vmešavati v moje delo.

Prijatelji v Ljubljani so mi nato pomagali, da je film pristal v Celovcu, ker je hrvaška policija preko slovenske že poskušala dobiti negative. Film sem nato zaključil v Pragi, kjer je bila tudi premiera. Seveda so me hrvaški mediji napadli kot izdajalca v srbski propagandi. Prvič sem pomislil, da lahko moje delo ogrozi tudi okolico, družino. Razglašen sem bil za hudiča vojne, tisti hrvaški general, ki je zrušil most v Mostarju, pa za angela vojne. Zdaj je v Haagu. Težko se je bilo vrniti na Hrvaško, šele konec devetdesetih sem se začel počasi vračati, ko je zmagala stranka Ivice Račana. Takrat so mi pripravili tudi retrospektivo, v kinoteki pa so za kakšnih sto ljudi končno predvajali tudi Testament.

Dejali ste, da ste izgubili zanimanje za film, ker ste spoznali, da vaši filmi niso učinkovali tako, kot ste hoteli...

Bil sem razočaran, filme sem delal v skupinah. Film je skupna umetnost, ustvarja se v fazah. Tako sem pri scenarijih sodeloval recimo z Mirkom Kovačem, Filipom Davidom, tudi Danilom Kišem. Celotna skupina je verjela, da bomo delali filme, ki bodo opozorili na naše strahove, da bi se zgodovina lahko ponovila - da bi se ponovno prebudilo zlo, če bo nacionalizem ponovno postal tako agresiven, tako masoven. Ko je ponovno, po istem scenariju, divjala vojna, sem spoznal, da naši filmi niso imeli pričakovanega učinka. Film se mi takrat ni zdel več smiseln. Želel sem se vrniti k slikarstvu, a nisem imel več tehnike, brez katere ne moreš uresničiti niti ene misli. Tako da sem vse skupaj opustil.

Potem sem prebral knjigo o obkolitvi Sarajeva. Začeli smo pripravljati scenarij, na filmu smo delali pet let, a žal ni bil realiziran. Mi pa je pa dal krila, da se vrnem k filmu.

So razmere na Hrvaškem zdaj bistveno drugačne?

Da, Hrvaška je drugačna. Razmere so svobodnejše, dokaz je že to, da sem lahko naredil serijo o Titu. Imel sem vrsto težav z lobiji, ki so seriji precej nasprotovali. A mi je vseeno uspelo. Serijo smo naredili s pomočjo Hrvaške televizije. To pomeni, da smo imeli podporo določenih političnih struktur, sicer projekt ne bi bil mogoč. Stvari se spreminjajo, a gre počasi. Katoliška cerkev in nacionalizem še vedno povzročata določene težave. Narod se poneumlja, ponovno prihaja do ekscesov, protestov, splošnega nezadovoljstva.

Kako je bila serija Tito sprejeta na Hrvaškem?

Tako kot vsi moji filmi - z nekaj pohvalami in veliko kritikami. Povsem normalno je, da o Titu vlada dvojno mišljenje. Bil je izjemen državnik in vse, kar sodi zraven, in Jugoslavija je v njegovem času imela vlogo v svetu. Po drugi strani pa je bil Tito eden od komunistov, ki so bili odgovorni za množične poboje leta 1945, za pogrom nekaterih intelektualcev, za Goli otok ...

Kako pa vidite vračanje v domovino?

Ko me ni bilo, so na sceno prišli novi ljudje, ki so zavzeli pozicije. Denarja za film je malo. Zamislili so si nove kriterije, ki so po mojem mnenju nižji od naših, a na površini ohranjajo mirno vodo. Menim, da se filmi delajo po načelu vzajemnih uslug. Vse se vrti znotraj določenega kroga, v katerega je zelo težko priti. Konkurenca ti lahko vedno prilepi ideološke etikete. Zdaj pripravljam film Karuzo - črno komedijo, ki se dogaja v Splitu med letoma 1939 in 1941. Z njim smo šli na razpis in to je nekakšen test, da vidimo, kako danes gledajo name in na moje zgodnejše delo.

Pripravljate poleg Karuza morda še kaj?

Na Češkem imam projekt, ki je dobil nagrado na natečaju za filmsko zgodbo. Naslov je Moč ljubezni, govori pa o dveh bratih, ki sta iz Bosne prišla na južno Češko, kjer imata mesnico. Napisal sem zgodbo o njuni ljubezni. Bila sta precej bogata, družina je prekupčevala z orožjem za Bosno, zato sta precej hodila v Prago. Tam sta se oba zaljubila v neko plesalko. Odpeljeta jo v svoj kraj, na preizkušnji je bratovska ljubezen. Na koncu jo ubijeta. V filmu je precej glasbe - stare makedonske, judovske, ruske. Najprej smo del njihove osebne drame in bolečine, ker plesalko oba ljubita, a ne moreta prenesti, da bi bil drug sam z njo. Po drugi strani pa glasba odpre pejsaž in vse ostalo.

Je retrospektiva na Liffu ena večjih v zadnjem času?

Pred letom sem imel v Pragi precej veliko retrospektivo. Reklamirali so jo po celem mestu. Morda pa je ta, v Ljubljani, celo večja. Jurij Meden iz Slovenske kinoteke zelo vestno opravlja svoje delo. Ena njegovih presenetljivih lastnosti je, da želi film ne DVDjev. Ker so moji filmi tako dolgo ležali, so kopije spremenile barvo. Karpo Godina, ki je snemal filme, je šel iz dvorane, ker tega ni želel gledati. Res je, da kinoteka filmski hram, da moramo tam pokazati film, ne videa, a hkrati menim, da bi bilo morda bolje, da bi filme prikazali rekonstruirane na videu. Ta retrospektiva mi veliko pomeni. Prikazani bodo filmi iz mojega začetnega obdobja. Predstavljen bo tudi moj amaterski film Dnevnik, ki je leta 1964 premiero doživel prav v kinoteki na Miklošičevi. Po skoraj 50 letih bo prikazan v isti dvorani - to je takšna majhna ekskluziva, kajne?