Študentska založba z dvema domačima in dvema prevodnima deloma

V Slikah z razstave, delo je naslovljeno po klavirski suiti Modesta Musorgskega, želijo junaki "narediti dober biznis", zapletejo pa se z igralci, ki jim niso kos - ruskimi poslovneži. Temu primerno se zgodba tudi zaplete, je dejal Čander. Ihan v svojem delu tranzicijo prikaže na zelo duhovit način, s polno refleksije na eni strani in z "veselo distanco na drugi", je dodal.

Po besedah avtorja je v romanu opisal "arhetip uspešne slovenske ekipe". Združbo treh dokaj propadlih ljudi - bivšega borznega posrednika, bivšega udbovskega poslovneža in zdravnika pred upokojitvijo, ki je zgubil službo - v poslu, "ki bi se lahko katastrofalno končal v petih minutah", pred propadom reši ženska, ki želi za še nerojenega otroka najti najboljšega očeta.

Stoparjev prvenec Herman Vitežnik pa po besedah Čandra govori o odraščanju v tranzicijskih časih, ko se "vlečejo mentalni vzorci iz preteklega časa, hkrati pa je čas poln iskanj zaslužka, osebnostne veljave in podobnega". Junak išče svojo identiteto v turbulentnih časih v malem mestu - Vipavi, kjer so vsi zvezde, od župana do rekorderja v pitju špricerjev.

Urednica Miljana Cunta pa je poudarila, da je naslovni junak izjemno doživljajsko prepričljivo opisan od prve do zadnje strani. "Osebno me je najbolj nagovorilo dejstvo, da se oglaša glas tako imenovane izgubljene generacije. V romanu pride do svoje zmage, ki ni zmaga po pravilih družbe, ki je polna anomalij, ampak je zmaga po notranjem, intimnem kompasu, ki se ga junak oklepa do konca," je pojasnila.

Stopar je ob tem dodal, da je bil njegov najmočnejši vzgib za pisanje romana nestrinjanje z današnjimi oblikami iskanja pozicije v svetu, predvsem takšnimi, kot so na primer resničnostni šovi.

Osrednje delo madžarskega pisatelja Esterhazyja v najrazličnejših oblikah spregovori o zgodovini grofovske družine Esterhazy. Roman razgrne dve zgodbi - mozaično podobo očetov iz preteklih stoletij in zgodbo družine, ki se plete okoli pretresljivih družinskih dogodkov iz obdobja madžarske diktature v 20. stoletju. V Harmonii Caeelestis avtor zgodbe najprej dekonstruria, nato pa zopet sestavi v bravurozni romaneskni artikulaciji, so zapisali pri Študentski založbi.

Kot je na današnji predstavitvi dejala Jutka Rudaš, ki je k slovenski izdaji napisala spremno besedo, celotni roman temelji na povezavi med nebeškim bliščem in okusom smrti. Delo je prevedel Mladen Pavičić.

Brandaov Humus iz leta 1917 je eno osrednjih del portugalske književnosti. Postavljen je v neimenovano mestece, kjer živijo groteskni, komični, tragični, v neodtujljivo usodo ujeti in s smrtjo obsedeni liki, ki lebdijo v vmesnem prostoru med budnostjo in sanjami. Brandao izrisuje eksistencialni krik človeka, ki se sooča, a se ne more do konca sprijazniti z Nietzschejevo smrtjo boga.

Kot je dejala Lana Klopčič, ki je delo prevedla skupaj s Petro Pižent, je osrednji krik v knjigi krik po ustvarjalnosti, krik po tem, da živi res postanejo živi. Roman je zapisan v obliki intimnega dnevnika, ki bi ga lahko umestili tudi v današnji čas, saj je v njem poudarjeno "nedogajanje".