Prevajalka Ana Jasmina Oseban za STA: Prevajalec je ravno dovolj skromen, da avtorju pusti glavno besedo

Nagrado ste prejeli za prevod romana Blumenberg. V čem je bilo to, v primerjavi s prejšnjimi deli, ki ste jih prevajali, posebno?

Pri Blumenbergu lahko v primerjavi z drugimi deli, ki sem jih doslej prevedla, izpostavim dve posebnosti. Prva je, da gre za leposlovno delo z izrazito filozofsko noto, gre namreč za fiktivno biografijo nemškega filozofa Hansa Blumenberga, zaradi česar je besedilo prežeto z resničnimi, delno prirejenimi ali v celoti izmišljenimi citati s področja, zlasti, a ne samo Blumenbergove filozofije, z aluzijami na številna umetniška dela in svetopisemsko simboliko.

Številni namigi in dvojni pomeni ostanejo običajnemu bralcu skriti, besedilo se morda bere kot povsem navaden roman, poznavalcem Blumenberga pa se med vrsticami razkrivajo nove in nove plasti, ki poglabljajo in eksperimentalno razširjajo domet njegovih filozofskih razmišljanj. To skrito raven pa je bilo treba v prvi vrsti seveda sploh razbrati, dekodirati in nato v prevodu ponovno zakodirati, da je v enaki meri kot v izvirniku, torej ne bolj in ne manj, dostopna tudi slovenskemu bralcu.

Ker je pri tem prenosu zahtevana raven znanja filozofije relativno hitro prekoračila moje meje, da obsežnih in zapletenih filozofskih razprav Hansa Blumenberga sploh ne omenjam, mi je še kako prav prišla okoliščina, ki je hkrati tudi druga posebnost tega prevoda, in sicer, da sem imela zelo dragoceno priložnost intenzivnega poglabljanja v roman in osebnih konzultacij z avtorico. Med prevajanjem sem se namreč udeležila atrijskega pogovora s Sibylle Lewitscharoff in drugimi prevajalci Blumenberga v Evropskem prevajalskem kolegiju Straelen, kjer smo teden dni razpravljali o besedilu ter roman prečesali od prve do zadnje strani. Nabor komentarjev in dešifriranih citatov in polcitatov, dolg skoraj 20 strani, mi je olajšal marsikatero prevodno izbiro.

Kakšno je vaše mnenje o literariziranih biografijah? Morda v kontekstu avtobiografij, prevedli ste tudi Moje Življenje Marcela Reich-Ranickega, če pomislimo, da se avtor gotovo tudi sam literarizira in da je spomin vedno na stičišču s fikcijo?

Literarizirane biografije so dinamičen literarni žanr, ki lahko nagovori velik krog bralcev. Zaobjemajo pester nabor od preprostih "zgodb, ki jih piše življenje" ter biografij popularnih osebnosti pa do izvirno koncipiranih (avto)biografij z močnim literarnim izrazom, ki jih smemo postaviti ob bok zahtevnim leposlovnim delom. Kot "presečišča" med fikcijo in dokumentarnim ozadjem so ta besedila poseben izziv tudi za prevajalca.

Morda bo zanimiva primerjava, kako sem pristopila k prevajanju dveh biografskih del. Blumenberg, denimo, je literarizirana biografija s prevladujočim deležem fikcije. Avtorica za izhodišče sicer vzame realno osebo, ji prida nekaj prav tako realnih okoliščin in podatkov, ki pa se prej ali slej premešajo s fikcijo. Mestoma poustvarja filozofov jezik in mu pripisuje izjave in misli, ki jih v njegovih zapisih ne najdemo. V atrijskem pogovoru smo imeli priložnost natančneje opredeliti, kje se je pri pisanju romana avtorica pomembneje oprla na filozofovo neobjavljeno zapuščino. Brez teh informacij bi kot prevajalka omenjene pasti le stežka v celoti prepoznala sama.

Moje življenje, avtobiografija Marcela Reich-Ranickega, pa je kljub literarnemu tonu zasnovana povsem drugače, gre namreč za avtentičen prikaz družbenopolitičnih in umetniških tokov v nekem zgodovinskem času in prostoru ter avtorjeve umeščenosti v to sredino, vsi podatki pa so objektivno preverljivi in dostopni; razen v primeru izgubljenih dokumentov iz varšavskega geta. Prevajanje je zato spremljalo izčrpno, a od avtorja povsem neodvisno raziskovanje.

Vedno dobite le naročilo, delo v prevod, ali sodite med tiste prevajalce, ki opravljajo tudi vlogo literarnih posrednikov, ki svetujete urednikom? Kako je bilo v primeru Blumenberga?

Mislim, da mnogi prevajalci opravljamo tudi vlogo literarnih posrednikov in da ta ni zanemarljiva, čeravno končno odločitev za prevod seveda sprejme založba, ki to delo izda, in je ta odločitev odvisna še od številnih drugih dejavnikov, na katere prevajalec ne more vplivati.

Kar se tiče mojih prevodov, je približno četrtina samostojnih knjižnih publikacij doslej nastala po predlogu založb, druge pa sem predlagala sama. Poseben užitek je, kadar prevajaš delo, ki ti leži. Sploh kadar gre za obsežnejšo knjigo, ob kateri presediš kar nekaj ur. Po mojih izkušnjah je tudi založnikom všeč, če dobijo kakšen predlog več.

Blumenberg je v slovenskem prevodu nastal na moj predlog, seveda pa do tega ne bi prišlo brez angažiranega odziva založbe Sodobnost. Roman mi je bil všeč, v nemškem prostoru je bila njegova recepcija zelo pozitivna, pohvalne kritike, ki so izpostavljale tako vsebinsko zasnovo kot slogovno dovršenost pripovednega jezika, so se kar vrstile. Po izidu romana je avtorica Sibylle Lewitscharoff prejela več nagrad, letos tudi eno najprestižnejših v nemškem prostoru, Büchnerjevo nagrado. Književne nagrade lahko seveda bistveno pripomorejo k pojavu prevodov, saj odprejo različne možnosti finančne podpore.

Za ustvarjalno prevajalsko delo se mi zdi še zlasti pomembno, da te neko besedilo tudi osebno nagovori in prepriča. Pri predlogih založbam se zato ne omejujem le na sodobne, pravkar nagrajene avtorje, ampak vključujem tudi tiste malo starejšega datuma, poleg proze pa se zavzemam tudi za meni zelo ljubo poezijo, čeprav so tu možnosti objav zelo omejene. Številni avtorji, ki sem jih doslej založbam predlagala, so uspešno prestali preizkus časa in že zelo dolgo, ali pa sploh nikoli, niso dobili slovenskega prevoda, kar denimo velja za Christo Wolf in Franza Grillparzerja, pa tudi za pesnico Rose Ausländer.

Prevajalci, se zdi, se ne morete poenotiti. Ali verno slediti izvirniku, četudi mestoma prepoznate, recimo, slab slog, ali ga olepšati? Potem se nenadoma zdi, da so si vsi prevodi enega prevajalca sumljivo podobni....

To je zelo kompleksno vprašanje, odgovori nanj se v času in prostoru ter glede na prevajalske tradicije razlikujejo. Prevajalec vselej krmari med značilnostmi izvirnika in prevodnimi normami lastnega jezikovnega prostora. Vemo, da je verzij prevoda toliko, kot je prevajalcev. Vsak prevajalec je avtor zapisanega besedila in zaradi individualne prizme, skozi katero zaznava in doživlja tekst, do neke mere neizbežno tudi soavtor literarnega dela v ciljnem jeziku. Kako bi sicer prevod sploh nastal? Morda se po več letih prevajanja in že izoblikovanem, preizkušenem slogu, ali pa tudi po prvih prevajalskih korakih, pojavi skušnjava, da bi prevajalec razvijal predvsem lastno poetiko, četudi bi z njo preglasil avtorja. Zgodi se sicer, da kakšen prevajalec v dobri veri preveč poseže v besedilo, ga vsebinsko spremeni.

Seveda tu ne govorim o manjših vsebinskih ali slogovnih spodrsljajih, ki se običajno razjasnijo že ob komunikaciji z avtorjem. Refleksija lastnega dela je nadvse pomembna, tehtna povratna informacija kritičnega bralca in lektorja dragocena. Morda bi lahko rekli, da v idealnih okoliščinah prevajalec pomaga avtorju spregovoriti v drugem jeziku, sam pa se zna in zmore v pravem trenutku umakniti v ozadje. Je ravno dovolj skromen, da avtorju pusti glavno besedo, in dovolj samozavesten, da zna te besede izreči, kot bi jih izrekel avtor sam.

Delujete na svobodi. Lahko preživite zgolj od prevajanja, glede na to, da so razmere vse slabše? V kolikšni meri kot korektiv deluje Društvo slovenskih književnih prevajalcev s štipendijami? Se vam zdi, da društvo naredi dovolj za prevajalce - dovolj glasno opozarja na problematiko pristojne v verigi, v prvi vrsti seveda ministrstvo? Da je časovni pritisk na prevajalce vse večji, honorarji vse nižji, da kvaliteta prevodov vsled tega pogosto pada?

Svobodnjaštvo na področju kulturnega ustvarjanja je mikavno, včasih pa tudi edina alternativa. Terja veliko vnaprejšnjega načrtovanja in predvidevanja, samodiscipline in debele kože, v sušnih mesecih je močno odvisno od zbranih finančnih rezerv. Prevajalski honorar, kadar je sreča naklonjena, prevod sofinancira JAK, delno korigirajo štipendije, to drži. Te poleg slovenskih razpisujejo tudi nekatere tuje ustanove, ki podpirajo prevode v druge jezike. DSKP se vsekakor dejavno zavzema za položaj in status prevajalcev v Sloveniji, in to vlogo glede na razpoložljive resurse opravlja res dobro. Žal pa so njegove možnosti omejene, spremembe lahko samo predlaga in upa, da bo pri oblikovalcih zakonodaje naletel na odprta ušesa.