Alpinistka in lastnica kinematografske verige Pavla Jesih: zgodba o ednini

Pograjc je Skubicu predlagal, da napiše dramo o eni od dveh velikih slovenskih alpinistk prve polovice 20. stoletja, Miri Marko Debelak ali Pavli Jesih. Pograjc je menil, da je plezanje v vsakem primeru premagovanje sveta ter da je pomembno, da bo besedilo o eni od teh žensk - kajti ti dve sta morali premagati še moške.

Skubic, ki mu je plezanje sicer popolna neznanka, se je odločil za Jesihovo. Za razliko od tri leta mlajše in bolj intelektualno usmerjene Debelakove, ki je zaradi bolezni umrla na vrhu svojih življenjskih moči, ga je, kot je zapisal v gledališkem listu, pri Jesihovi pritegnil skoraj filmski detajl - "Poznala je novo politično elito, a ponos ji ni dal, da bi se prilagodila... Živela je skromno, še največ je porabila za krmo golobov na ljubljanskem Starem trgu in za cigarete."

V takratnem alpinističnem svetu in še danes veljata Debelakova in Jesihova za točko deljenih mnenj, dveh taborov. Hkrati je poveden podatek, da sta bili v tistem času edini ženski, ki sta lahko v prvenstvenih smereh plezali kot prvi v navezi. Jesihovi so sicer predvsem očitali, da je bila buržujka, ki si je skorajda plačevala gorske vzpone. Skupaj sta plezali le enkrat. Prevelik trk egov?

Kot je za STA dejal Skubic, sta imeli različni usmeritvi. "Mira Marko Debelak je plezala tudi po tujih gorah in pisala knjige, bila je bolj angažirana. Pavli so zadostovali Julijci, plezanje pa ni bilo povsem v sredini njenega življenja. Zakaj sta bili skupaj na samo eni turi - to lahko le ugibamo. Trk egov je odgovor, ki se samodejno ponuja, ni pa nujno pravi ali edini; v to se nisem pretirano spuščal. Se mi je pa dejstvo, da obstajata izključujoča se kluba občudovalcev, zdelo nekoliko zabavno. V tem je gotovo nekaj seksizma in prekipevajočega testosterona, težko si predstavljam, da bi imela taka kluba oboževalcev recimo Potočnik in Tominšek," je dejal avtor drame.

Jesihova je med letoma 1926 in 1933 nanizala 18 prvenstvenih smeri, njen zagon je zaustavil padec v severni steni Velike Mojstrovke, zato se je podala v podjetniške vode. Pred in med drugo svetovno vojno je bila lastnica največje verige kinematografov v Jugoslaviji, dvorane je imela v Ljubljani, Celju in na Ptuju, sezonski kino pa še v Dobrni.

Jesihova v Skubičevi drami pravi "jaz delam z ljudmi, ki jim zaupam, za stvar, ki jo ljudje rabijo, da so za en moment lažje ljudje". Kako to, da se je Pavla Jesih našla prav v filmu?

"Težko je reči zakaj; vsekakor je zanimivo, ker si je njena družina ustvarila premoženje s trgovino, gostinstvom in mesarijo, in tudi sama je sprva delala v teh podjetjih. Očitno je hotela poskusiti nekaj čisto drugega; morda je imela film enostavno rada, pa se je ob sprostitvi koncesije za kino v Celju ponudila dobra poslovna priložnost. Vsekakor je v tem delu uživala, filmsko področje je zelo natančno spremljala, izbirala kvalitetne filme in vlagala v opremo, zato je bila v tem tako uspešna. Menda si je mislila, da če že nekaj delaš, delaj to najbolje, kar se da," je dejal Skubic.

Skubic glavnino drame gradi med njenim najbolj znanim vzponom z Jožo Čopom po osrednjem triglavskem stebru tik po koncu druge svetovne vojne in sodnimi procesi. Čeprav je Jesihova med vojno podpirala OF, so ji kasneje, ko so ji tvorci nove politike vzeli kinematografe in opremo, očitali, da je sodelovala s sovražnikom. Zamera med Jesihovo in novo oblastjo je bila toliko večja, ker si ni želela slepo slediti izgradnji nove, slovenske filmske industrije. Na sodišču jo je zastopala slavna slovenska odvetnica Ljuba Prenner, a njun boj je bil zaman.

Posebna epizoda je zgodba med Jesihovo in Jožo Čopom, s katerim sta leta 1945, po njeni dolgi odsotnosti v gorah, prvič napadla Osrednji steber. Ekspedicija je prišla v anale, ne le zaradi Pavline poškodbe in podatka, da je nato, sicer dobro varovana, na vsak način želela izplezati sama, temveč tudi zaradi poimenovanja. Da se bo steber poimenoval po njem, ni bil del njunega dogovora, a tako se je odločila takratna oblast, ki ji je bil Čop, železar, vsekakor bliže. Pavla ni nikoli pozabila, da se Čop ni uprl predlogu, a hkrati je ljubila njegovo preprostost in jasno misel. Znana je Čopova legendarna izjava Titu ob dnevu mladosti: "Dragi maršal! Dolgo nam živi in ostani nam zdrav kot planinski kozel."

Kako vidita njun odnos igralca Primož Bezjak in Katarina Stegnar, ki v predstavi igrata mladega Čopa in Pavlo?

"Menim, da je bilo med njima vedno vse popolnoma čisto. Čop je bil eden redkih, in to je Pavla zelo cenila, ki je stvari povedal naravnost. Čop je bil v hribih zanesljiv človek, kar je zelo pomembno, v hribih moraš človeku res zaupati," je za STA dejal Bezjak.

Stegnarjeva je opomnila, da v drami drug drugega ves čas "malo dražita", nenehno padajo šale tudi na račun plezanja, tako se bodrita in tako sta lahko splezala vse težke smeri. "Ko jo recimo pusti pod stebrom, ker je poškodovana, je Čop edini, ki mu zaupa, da se bo res vrnil in jo rešil," je dejala Stegnarjeva, Bezjak pa je tudi v takšnih primerih opozoril na moč humorja, sicer "glava ne zdrži".

"Všeč mi je tudi, da je Skubic nakazal možnost, da sta si bila malo všeč, čeprav sta bila iz povsem drugih svetov. Morda si nista bila všeč v erotičnem smislu, vsekakor pa je obstajala neka kemija," je dejal Bezjak. Po besedah Stegnarjeve sta prav zato lahko skupaj veliko in uspešno plezala.

"Ko nekaj z nekom splezaš, ko doživiš skupen uspeh, je to nekaj zelo dobrega, zelo te poveže na neki drugi ravni. Podobno je v teatru," je sklenila Katarina Stegnar.

Pograjc je o drami zapisal, da zgodba o Pavli govori o človeku in ne o ljudstvu. Govori o ednini in ne o množini. Govori o pastirju in ne o ovcah. Predvsem pa predstava ni spomenik Pavli, saj si tega niti ne bi želela. Pavla nad prepadom je, tako Pograjc, spomenik ženski, ki je hotela biti samo človek.