V ospredju nagrade lux izguba otroka, evtanazija in izključenost otrok

Vsi trije filmi so bili po nominaciji podnaslovljeni v 24 uradnih jezikov Evropske unije in prikazani po vseh državah članicah. Zmagovalni film bodo še dodatno opremili s prilagoditvami za slepe ali slušno prizadete gledalce v več jezikih.

Letos nad nagrado bdi žirija, sestavljena iz producentov, selektorjev filmskih festivalov, kritikov in drugih, zmagovalca so z glasovanjem, ki je potekalo od 25. novembra do 10. decembra, izbrali evropski poslanci.

Nagrado lux je Evropski parlament ustanovil leta 2007 v podporo evropski filmski industriji. Lani je nagrado prejela italijansko-francoska koprodukcija Ime mi je Li italijanskega režiserja Andrea Segreja.

Van Groeningenov Alabama Monroe je film o ljubezenski zgodbi med Elise in Didierjem, ki zaradi bolezni izgubita hčerko in se v žalovanju ne najdeta. Film je bil nominiran za najboljši evropski film, igralka Veerle Baetens pa je za vlogo Elise prejela nagrado za najboljšo igralko na nedeljski podelitvi evropskih filmskih nagrad.

Kaj vas je pritegnilo, da ste posneli film o bolezni in preizkušnji, ki jo smrt otroka predstavlja za par?

Ko sem videl gledališko predstavo, ki je navdihnila film, se je zgodilo nekaj zelo zanimivega - obenem si zelo žalosten, ker ti iztrga drobovje in ga vrže na tla, obenem pa čutiš tudi olajšanje - ponovno si pripravljen na izzive.

Pred desetimi leti mi je umrl oče. Takrat sem imel podobno izkušnjo - bil sem zlomljen, žalosten in jezen, hkrati pa sem imel tudi energijo v smislu, to me že ne bo povozilo - imel je svoje življenje, bilo je lepo, zdaj pa gremo naprej.

V resničnem življenju bi verjetno bežal od takšnih občutenj, v filmu pa sem jih ponovno podoživel. Film je moj način, kako se spopasti s čustvi.

Zakaj ste v ospredje filma postavili dva tako nasprotna lika - Didiera, ki je ateist, in Elise, ki mora verjeti v posmrtno življenje?

Zanimivo je, da sta si tako nasprotna, v določenih stvareh pa sta oba zmedena. Mislim, da je ta dvojnost v vsakem človeku. Predstaviti ti dve strani v obliki para, ki ga povezuje izjemno močna ljubezen, je res velik izziv. Potrebujeta se, nato pa se začneta zaradi omenjenih nasprotij sovražiti. Ne obstaja rešitev, kaj je prav in narobe, vsakdo se mora sam odločiti o lastnih željah in potrebah.

Sam sem nekje vmes - ne verjamem v boga, a ko je umrl oče, sem si izmislil boga, s katerim sem se pogovarjal, videl sem očeta, kako se sprehaja ... Vem, da sem se slepil.

V filmu je precej poudarjeno tudi razmerje med znanostjo in vero, ki prvo lahko tudi zavira ...

Sicer nisem človek, ki bi imel veliko povedati o političnih zadevah. A ko sem videl to predstavo, mi je nekaj postalo jasno. Neumno je ali pa vsaj po mojem mnenju ni prav, da se religija vmešava v naša življenja. Ljudje lahko verjamejo, v kar želijo, ko pa začne človeštvo zaradi religije nazadovati, je nastopil čas, da povemo, da si tega ne želimo.

Nisem hotel, da bi film postal preveč političen. Zadeva se me je dotaknila, ker je bila povezana z zelo osebno zgodbo, v kateri je naenkrat vse zmedeno. Ko ima Didier svoj najbolj političen govor, pravzaprav žaluje in v svet kriči svojo žalost. To počne, ker se ne more soočiti z dejstvom, da nima boga. Zelo sprevrženo se mi zdi, da je ta ateist v nekem trenutku postal ateistični duhovnik - samo zato ker je žaloval.

Vaša izkušnja s filmom oziroma predstavo?

Ta izkušnja mi je pomagala bolj kot kakršenkoli pogovor. Na koncu koncev gre za spoštovanje med ljudmi - vsem ljudem želim najboljše. Verjamem, da s tem, ko prikazujem, kako sta si protagonista različna, kako se potrebujeta, kako se odzivata v določenih situacijah, bolj raziskujem in razumevam, kako stvari delujejo.

Kako ste se odločili, da v filmu v ospredje postavite bluegrass oziroma kavboja na belgijskem podeželju?

Ker deluje na vseh ravneh. Glasba bluegrass je obenem zelo živahna in verska, zato odlično deluje v zgodbi. Tudi ameriškost - nekdo, ki sanja o tem, kako bi lahko živel, kako se je v nekaj letih politična klima v ZDA spremenila zaradi 11. septembra - odlično deluje. Edino smiselno je bilo, da igra to veliko vlogo v filmu, čeprav ta ni postavljen v ZDA.

Miele, film Golinove, ki je na ljubljanskem Liffu prejel vodomca, govori o mladi Italijanki, ki z evtanazijo skrivaj pomaga umreti brezizhodno bolnim pacientom, a začne po nenavadnem srečanju dvomiti v svoja, do tedaj trdna prepričanja o življenju in smrti.

Golinova je sicer poznana kot igralka, nastopila je v filmih, kot so Deževni človek, bolj znan kot Rainman, Frida in Štiri sobe. Večkrat je bila nagrajena, med drugim leta 1986 v Benetkah za vlogo v filmu Storia d'amore (Zgodba o ljubezni).

Zakaj ste se odločili, da o evtanaziji posnamete film v pretežno katoliški Italiji?

Ravno zato. Ker sem želela o tem razmišljati, spregovoriti, iti dlje. Maurova knjiga je bila izjemno zanimiva, že sama po sebi je bila zelo filmska. Dobila sem izjemno močne podobe, potegnila me je. Če zanima mene, bo pa zagotovo še koga, zaboga! V Italiji so mi vsi svetovali, naj ne grem v tak projekt. A nisem edina, ki jo to zanima, vsi v določenih trenutkih življenja razmišljamo o tem. Je film o življenju - smrt je del njega.

Kdaj po vašem mnenju evtanazija postane zločin?

Odvisno od primera. Evtanazija lahko ljudi varuje, da se ne počutijo na obrobju, ko se odločijo za najtežji korak v svojem življenju ali ko ne morejo več živeti človeka spodobnega življenja.

V filmu se zastavi tudi vprašanje o razlogih za življenje ... Kakšni so vaši?

Na življenje sem zelo navezana, rada ga živim. Rada imam, da so moja čutila zapolnjena. Popolnoma sem očarana nad lepoto, nad življenjem ... Zelo sem vitalistična, nemogoče se mi zdi, da ne bi razmišljala o smrti. Imam občutek o svetosti, ki pa ni nujno takšen, kot mi ga je vsilila moja družba. A menim, da je življenje sveto.

Film Sebični velikan Barnardove je priredba zgodbe Oscarja Wilda, ki na prizorišče dogajanja postavi sodobna najstnika - Arborja in Swiftyja - iz revne in bedne angleške četrti. Za zaslužek za trgovca z odpadnim materialom Kittena nabirata staro kovino. Film preizprašuje, kaj se zgodi, če otrok ne upoštevamo, če so izključeni.

Zakaj odločitev, da Wildovo zgodbo postavite v sodoben čas?

Šlo je za provokacijo - ko sem posnela zadnji film, Arbor, ki je postavljen na isto ulico v Bratfordu, kjer je posnet Sebični velikan, je bilo tam veliko otrok, ki sem jih spoznala. V Wildovi zgodbi so otroci idealizirani, zdaj pa je ravno nasprotno - najstnike se kriminalizira, demonizira - včasih pozabimo, da so otroci. Želela sem združiti navidezna nasprotja, da bi ljudi opomnila, da so ti fantje tudi otroci.

Arbor v filmu tudi sam, na nek način, postane sebični velikan ...

Arbor posnema Kittena, išče vzornika. Ko sem snemala film, sem se pogovarjala s prijateljem, ki je sociolog. Povedal mi je teorijo, po kateri ljudje posnemajo dominantno ideologijo. Dominantna ideologija je po mojem mnenju trenutno sebičnost in pohlep. Mislim, da jo posnema tudi Kitten. To je všeč ljudem na oblasti, ne pa tistim, ki je ne posedujejo.

Od kod odločitev, da sebični velikan postane prav trgovec z odpadnim materialom?

Želela sem posneti moderno verzijo Wildove zgodbe. Takoj sem vedela, kdo bodo otroci, za sebičnega velikana pa sem potrebovala kar nekaj časa. Vloga Arborja je zasnovana na resničnem dečku Mattyju, ki je delal za trgovca z odpadnim materialom. Zanimalo me je, ali ga ta izkorišča ali mu daje priložnost. Tako se je vse postavilo na svoje mesto.

Navkljub žalostni zgodbi bi lahko rekli, da ima film srečen konec ... Swiftyjeva mati Arborju odpusti za smrt njenega sina, Kitten prevzame krivdo nase ... Zakaj?

Krasno, da ste me to vprašali, ker običajno ljudi zanima, zakaj je zgodba tako žalostna. Mislim, da za to, ker je treba osvetliti razloge, zakaj se nekdo vede tako, kot se Kitten ali Arbor. Arbor sprejme nekaj slabih odločitev, a ni slab otrok. V Mattyju sem videla otroka, ki ni imel prave priložnosti. A hkrati ga določa velika empatija, ob tem ima izjemno močno vez z mamo, ki živi v zelo težkih okoliščinah, a trdno stoji za svojim otrokom. Film je ljubezenska zgodba. To je bistveno.

Zakaj takšna razlika med posnetki narave in industrijskih objektov?

Posnetki živali so pogosto umeščeni v post-industrijsko okolje, torej takšno, ki ga počasi prekriva zelenje. Pred snemanjem sem veliko razmišljala o nekoč industrijskih področjih, ki si jih narava zdaj ponovno prisvaja. Preprosto lahko služijo kot vizija, pomirjujoča in lepa.