Roman Rozina za STA: Politika danes sega v vse pore življenja

Županski kandidat Gams je "zgodba o politiki v dolini šentflorjanski", je v utemeljitvi nagrade zapisala žirija. Kaj vas je spodbudilo k pisanju o tej temi?

Menim, da nas politika vse zaposluje, pri čemer pa hočeš nočeš nismo le opazovalci. Mediji in vsa sporočila, s katerimi nas bombardirajo, so prepojena s političnimi sporočili, s tem, kaj politiki za nas počnejo dobrega ali slabega ter kaj skrivajo. Na drugi stani pa nam politika kroji tudi vsakodnevno življenje. V nekih drugih časih bi politika dopuščala, da bi ob tem pogovoru kadila, danes pa nama tega ne dopušča več. Sega v vse pore življenja, a se tega niti ne zavedamo.

Knjigo ste začeli pisati pred dvema letoma, bi bila glede na aktualno politično situacijo drugačna, če bi jo začeli pisati danes?

Danes morda res več vemo, ali si vsaj domišljamo, da vemo več, o nekih stvareh, kot smo vedeli včeraj. Včerajšnje stvari so nam bolj jasne, niso nam pa jasne današnje. Zato mislim, da delo, tudi glede na to, da gre za zgodbo in ne za esej ali problematiziranje nekih zadev, ne bi bilo bistveno drugačno.

Se bomo lahko Slovenci prepoznali v knjigi?

Politika je danes zelo globalizirana, vsaj tista najvišja. Moje knjiga pa vsebuje, in mislim, da je to tisto, kar je opazila žirija, nek satirični element, neke folklorne značilnosti. V njej se bodo bodoči bralci srečali z nenavadnimi situacijami, paranojo, množičnimi sumničenji, konstrukti, populizmom. Vsi ti elementi so prisotni v naši politiki, prepričan pa sem, da tudi v politikah drugje.

Županski kandidat Gams v knjigi v svoji avtomehanični delavnici nagovori brezdelnega Dejana, naj mu vodi volilni boj. Kje stoji ta avtomehanična delavnica?

V nekem srednje velikem slovenskem mestu, pri čemer seveda ne gre za konkretno mesto. V knjigi celo zapišem podatek, koliko je volivcev v mestu, vendar je tudi ta izmišljen.

Ste zglede za ravnanja knjižnih junakov našli v vašem domačem okolju?

Stvari po mojem mnenju zelo podobno delujejo v velikih konglomeratih in v majhnih naseljih, razlike so bolj v folklornih značilnostih. Nekje vse skupaj poteka bolj elegantno, meščansko, drugje manj. Toda kjer je želja po oblasti, si nosilci te želje skušajo utreti pot do nje na dovoljene in nedovoljene, možne in skorajda nemogoče načine.

Da katere mere je politika še lahko predmet humorja in kdaj zadeve postanejo tragične?

Velikokrat je tragična zaradi posledic, ki jih ima zaradi svojih odločitev na državljane. Včasih se nam zdi tudi zabavna, saj v politiki nastopajo številni ljudje, ki glede na svoje sposobnosti nimajo v njej kaj iskati. Takrat se nam zdi tudi klovnovska, dokler se verjetno ne soočimo s posledicami odločitev. Če so to osamljeni primeri, ki ne morejo povzročiti velike škode, ker v resnici razpolagajo z majhno politično močjo, je morda zabavno. Če pa se ti vzorci prenesejo v vladajoče skupine, potem je seveda ta komičnost tragična.

Knjiga bo pri založbi Mladinska knjiga izšla marca. Vsebina bo tako za bralce še nekaj časa skrivnost. Bi lahko rekli, da je njeno sporočilo pozitivno?

V knjigi ni jasnega nauka, odpira pa dovolj vprašanj. Moje pisanje sporoča, da je potrebno o stvareh razmišljati, jih pri sebi vrednotiti, ocenjevati in osmišljati ter da bi se morali pri spremljanju, komentiranju in opazovanju pa tudi spreminjanju politike lotevati ne navijaško ampak razumsko.

Bi slovenski politiki, če bi bili deležni manj medijske pozornosti, delovali drugače?

Politiki v veliki meri določajo medijski prostor. Pri tem ne gre nujno za lastniške povezave, ampak za razne tokove, kot so poznanstva ali sistem uslug. Moti me pa predvsem to, kako zlahka so mediji dostopni za politike. Na vseh drugih področjih so, če nekdo želi priti v medije, potrebni vrhunski rezultati. Kriterij za človeške zgodbe, da pridejo v medije, je denimo tragičnost. Za politike pa zadostuje, da skličejo novinarsko konferenco, lahko tudi o dokaj nepomembnem vprašanju, tam pa potem veliko krat recitirajo svoje frustracije, ideje in želje, ki pa so brez resničnega mesa.

Se pisanje z zavestjo, da boste delo prijavili na natečaj, v čem razlikuje?

Delo v začetku ni bilo povezano z natečajem, sem pa poleti zaradi njega povečal tempo pisanja. Ker se ukvarjam še z drugimi stvarmi, se pisanju posvečam ljubiteljsko, tako kot večina pišočih v Slovenji. Natečaj pa sem videl predvsem kot dobro priložnost, saj je tudi zaradi velikega obsega vsega napisanega vse težje najti založnika in ga prepričati, da ga je vredno izdati. Ta natečaj je precej elegantna priložnost, da pet urednikov, članov komisije, prebere tvoje delo. Če nekoga prepričaš, se ti možnosti za objavo povečajo oziroma postanejo realne.

Imate občutek, da na Slovenskem izide preveč leposlovnih knjig? Bi lahko tovrstni natečaji delovali kot sito?

Kriteriji so vedno problematični, saj se nam hitro pritakne cenzura. Za nekatera pisanja je takoj jasno, da so neužitna in neberljiva, po drugi strani pa gre pri komisijah vseeno za individualne subjektivne presoje in njihova ocena kdaj tudi zgreši. Če bi izšlo manj knjig, bi bilo vse bolj pregledno in izrisala bi se topografija vsega napisanega. Bi pa po drugi strani to pomenilo tudi siromašenje literarne krajine.

Bi bilo dobro, če bi bilo na Slovenskem še več tovrstnih natečajev? Bi se z njihovo pomočjo lahko dvignila kakovost izvirnega slovenskega leposlovja?

Dvomom, da bi lahko natečaji dvignili kakovost izvirnega leposlovja. Je pa res, da ti natečaji verjetno nekatere spodbudijo, da se namensko lotijo pisanja.

Vaš leposlovni prvenec Štiri Sneguljčice in Palček je izšel leta 2008. Kaj vas je zvabilo v literarne vode?

Najprej sem se posvečal novinarstvu in zatem publicistiki. Ko se zelo dolgo z nečim srečuješ, spoznavaš omejitve in se pustiš zvabiti še na kakšno drugo področje. Ko pa enkrat poskusiš, se ti zazdi, da je dobro.

Vaša dela so naletela na dober odziv, roman Galerija na izviru Sončne ulice je bil leta 2011 nominiran za kresnika...

Kritike so bile res večinoma prijazne. Z nagradami je pa tako, da mora imeti avtor verjetno tudi srečo, da so bralska pričakovanja članov komisije, ki odloča o nagrajencu, uglašena s tem, kar sam počne. Nekaj je lahko tudi zelo dobro, vendar če je izven tega repertoarja okusa...

In kaj pišete sedaj?

Trenutno ničesar. Včasih si je potrebno privoščiti tudi malo odmora.