Pisateljica Ifigenija Simonović za STA: Tako močne osebnosti, kot je bil Zupan, naš čas še vedno ne prenese

Simonovićeva, ki je s pisateljem v 70. letih minulega stoletja tudi prijateljevala, se je z raziskovanjem dokumentov o Zupanu ukvarjala v zadnjem desetletju. Leta 2006 je zbrala in uredila zbirko Zupanovih Pesmi iz zapora, ki so ji leto kasneje sledile Pesmi s "prostosti". Prav pri proučevanju rokopisov se ji je porodila tudi ideja o nastanku albuma.

Zupan je bil v nekem smislu kontroverzna osebnost svojega časa. Kako pa bi po vašem mnenju deloval danes? Kako bi ga sprejemala družba?

Sama sem se z njim družila med letoma 1973 in 1978. Takrat je bila njegova politična angažiranost izražena z nekakšnim prizanesljivim nasmeškom. Mislim, da se danes, prav tako kot takrat, ne bi vključeval v stranke, bil bi pa neprestano kritičen opazovalec, bil bi kronist tudi tega časa - ravno tako ostro, kot je bil takrat. To mogoče dokazujejo prav njegove satire o lepem vedenju, o sovraštvu in o stvareh, ki so za Slovence tako tipične in ki veljajo še danes. Takrat ni mogel takoj reagirati, ni bil pri koritu. Odzival se je lahko le iz kota, v katerega je bil potisnjen. Mislim, da zdaj ne bi bil nič manj v kotu - tako močne osebnosti naš čas še vedno ne prenese.

Zupanu večkrat očitajo, da je njegova proza tipično moška. Kako jo razumete vi?

Pisateljski opus Vitomila Zupana je zelo raznolik. Poleg poezije in proze je pisal tudi za otroke in mladino ter celo glasbene popevke. Gotovo je najbolj poznan po proznem delu, in to po dveh, treh romanih: Komedija človeškega tkiva, Menuet za kitaro in Levitan. Največ prahu pa je vzdignil z romanom Igra s hudičevim repom in na žalost je prav ta roman slabo vplival na ljudi, saj so bili potem polni predsodkov, da gre za pokvarjenega, seksualno nabitega pisatelja. Spregledali pa so njegovo resno, bolj pomembno plat. Res pa je, da je seksualnost ena glavnih človekovih udejanjanj, tako da tudi te teme ne gre zanemariti. Verjetno je bil le eden prvih, ki je o tem upal tako neposredno spregovoriti.

Kako ocenjujete njegovo poezijo?

Zupan je največ poezije pisal v zaporu. Na toaletnem papirju, ki ga je povezoval v zvezke, je napisal 25 pesniških zbirk na 1800 straneh, o čemer piše tudi v Levitanu. Zvezki so se na srečo ohranili in jih hranijo v Narodni in univerzitetni knjižnici. Te zvezke sem prepisala in objavila v sedmih knjigah poezije. Poezijo pa je pisal tudi po tem, ko je prišel iz zapora. Izbrala sem približno 400 strani poezije, ki je izšla v eni knjigi, zdaj pa sem v zapuščini našla še kar nekaj neobjavljene poezije.

Koliko pa je še neobljavljenih del?

Glede poezije, mogoče še za eno zbirko, sestavili bi lahko kakšnih 50 strani. V prozi pa je veliko osnutkov, predvsem pa neobjavljenih scenarijev, fragmentov, ki so res duhoviti, sarkastični, satirični. Predvsem pa je neobjavljen njegov najobširnejši opus, na katerega je bil poleg poezije po mojem mnenju celo najbolj ponosen. Gre za njegov teoretični esej z naslovom Tobogan, ki obsega kakšnih 300, 400 strani, in je zelo sistematična študija o filozofiji, psihologiji, o teoretičnem pristopu k človeški duši. Vsa ta dognanja, ki so zbrana v teh neobjavljenih študijah, je seveda vključeval v romane. Ljudje pa takrat niso bili vajeni razmišljujočega pisatelja. Hoteli so zgodbo, hoteli so črno-belo herojsko zgodbo o junaku, kjer pretehta dobro. Zupan pa je videl človeka v različnih plasteh in zato so njegovi romani nekaterim nerazumljivi. V resnici pa njegova dela zahtevajo le malo več poglabljanja, pisatelju je potrebno prisluhniti ter ob tem pogledati tudi vase. Potem je možna celo identifikacija.

Zupan je nekoč dejal, da včasih pogreša zapor, saj da je tam več svobode kot zunaj. Kako to razumete?

On je v zaporu našel notranjo svobodo s tem, da je čuval svoj jaz. Vedel je, da ga lahko tudi ubijejo, ne morejo pa mu vzeti domišljije. In to je velikokrat izrazil tudi v pesmih. Prav v njegovi poeziji najdemo tudi dokaze, kako je sploh mogoče preživeti v zaporu, da se ne zlomiš in da ostaneš optimist. V pesmih, ki so nastale po zaporniškem obdobju, res ni tak optimist. V zaporu je imel še vedno upanje, da bo prišel ven in da bo življenje lepše. Poleg tega pa je v zaporu lahko bil upornik, kar je imelo tudi takojšnje posledice. Za vsak upor je bil kaznovan, prepovedali so mu obiske, pisanje pisem, vrgli so ga v temnico. Njegov upor je sprožil tudi reakcijo. Današnja demokracija, ki se ji sam že takrat posmehuje, ko jo opazuje v svetu, medtem upora enostavno ne registrira.

Kako pa komentirate vzroke, motive, zaradi katerih je Zupan pristal v zaporu? Doslej je veljalo, da so ga zaprli zaradi svoje drže do takratnega režima, zdaj pa se omenja, da naj bi odhodu v zapor botrovalo tudi njegovo škandalozno seksualno vedenje.

Njegova drža je bila prva stvar, ki je šla na živce kolegom komunistom v partizanih na osvobojenem ozemlju. Tam je Zupan napisal prve skeče, prve satire, ki so se jim v partizanih ob koncu vojne še smejali. Ko pa se je to, na kar je v svojih delih namigoval, zares začelo dogajati, je te ljudi, ki so si po vojni vzeli oblast, začelo skrbeti, da bo Zupan še naprej govoril resnico. Nujno ga je bilo treba utišati.

Kako utišati takega človeka? Tako, da se ga likvidira. Niso mogli vedeti, da bo Zupan toliko let preživel v takšnih okoliščinah, da ga ne bodo mogli zlomiti. Na sodnem procesu so, seveda, potrebovali nekaj izgovorov in ti so bili potegnjeni iz preteklosti, iz njegovih študentskih, gimnazijskih let. Ljubljana je bila majhna, govorilo se je marsikaj, zgodila se je nesreča z orožjem. Vse to je v albumu natančno popisano, še bolj pomembno pa je, da o tem piše tudi Zupan sam. V arhivih so dokumenti, ki o tem pričajo, v arhivih boste brali pesmi, ki to izpovedujejo. Predvsem v njegovem zadnjem romanu, Apokalipsa vsakdanjosti, je celo poglavje posvečeno prav omenjenim nesrečam, ki so ga zaznamovale tako, da so ga potem lažje odpravili. Pomembno dejstvo je tudi, da je dobro govoril tuje jezike. Takrat so izobražence preganjali, on, ki pa se je rad pogovarjal s tujci, denimo z Američani na osvobojenem ozemlju, zanj pa so, primitivci, mislili - ta je pa špijun.

Omenili ste, da ga je v zaporu gnal optimizem, ki ga je prelival v pesmi. Ali mislite, da ga je pisanje na nek način rešilo, da je lažje preživel sedemletno zaporniško obdobje?

V njegovem imenu ne morem govoriti, a sem skozi njegove pesmi gotovo prišla do tega. So verzi, v katerih pravi, da je bila tudi izkušnja v ječi dragocena, ker ne bi bil tak, kot je, če tega ne bi prestal. Poleg tega se je v ječi oklepal tudi ljubezni, te največje vrednote, ki jo on neprestano priznava. Ljubezen do žene, ki ji je posvetil vso poezijo. Ljubezen do prijatelja. Ta ljubezen, tam je res pisana z veliko začetnico, mu je pomenila vse, kar je vrednega v življenju.