Ravnateljica Obalnih Galerij Piran Lilijana Stepančič za STA o bipolarnosti umetnostne scene in novih pristopih do občinstva

V pogovoru za STA se je Stepančičeva dotaknila tudi vprašanj v zvezi s sodobno umetnostjo in v prvi vrsti opozorila na konstrukt o dihotomiji v sodobni likovni umetnosti, ki najbolj odgovarja interesom neoliberalne politike.

Za začetek, kaj si obiskovalci pri vas lahko ogledajo ta čas?

Razstavo Osebna asistenca je naša eksistenca, ki smo jo odprli pred dobrim tednom v Galeriji Meduza v Kopru. Predstavljamo projekt Klavdije Poropat, ustanovne članice YHD - Društva za teorijo in kulturo hendikepa. Razstava je aktualni odgovor na prevladujoča vprašanja v sodobni likovni umetnosti, kot so, kje je meja med umetnostjo in aktivizmom, ali je smiselno postavljati mejo in kaj definira eno in drugo dejavnost.

Klavdija Poropat je temo osebne asistence predstavila z umetnostnimi orodji, kot so cikel podob, fotografski diptihi, torej dve vsebinsko povezni podobi, in asseblagi, ki prepletajo svet vida, tipa in branja. Razstava je sodobna prostorska instalacija, ki napolni prostor galerije s posebnim razpoloženjem, ki ga lahko obiskovalci razstave podoživijo.

Poleg tega pa ni nepomembno tudi to, da je pri ustvarjanju projekta avtorica imela v mislih še eno, neumetnostno zadevo. Razstavo je hotela uporabiti kot orodje, s katerim bo opozarjala na pomen osebne asistence in propagirala sprejem zakona, ki bi državo zavezal, da omogoči hendikepiranim splošno dostopno osebno asistenco. Sedaj se izvaja le kot program. YHD je namreč v času nastajanja fotografij vložilo v parlament predlog zakona in vodilo kampanjo za njegovo sprejetje. A žal parlament zakona ni sprejel. Osebna asistenca je temeljna človekova pravica. Omogoča, da hendikepirani živijo samostojno izven institucij in da sami odločajo o svojem življenju, tako kot vsi, ki živimo v iluziji normalnosti.

V projektu sta se tako prepletla umetnost in aktivizem na način, da obe disciplini ohranjata svoje kriterije. V njem ni izpostavljena razpoka, bipolarnost ali odtujitev.

Kako pa je z razmerjem med angažiranostjo in aktivizmom na eni ter "čisto" umetnostjo na drugi strani v slovenskem prostoru?

Scena sodobne likovne umetnosti je izrazito bipolarna. Nosilci moči, torej umetnostne institucije, financerji in mediji jo predstavljajo(mo) kot dihotomijo med lifelike in artlike umetnostjo, če uporabim izraza aktivistke, filozofinje in umetnice Alane Jelinek v knjigi This Is Not Art, Activism and Other 'Not-Art', ki je izšla lani v Veliki Britaniji in je bila pravi hit. Na eni strani je torej umetnost, ki je dialog, participatornost, odnosnost in skupnostnost, na drugi pa umetnost, ki jo zanimajo umetnostna vprašanja. Nadgradnja te dihotomije je, da naj bi bila prva napredna, levičarska, revolucionarna, demokratična, medtem ko drugo povezujejo(mo) s konzervativnostjo in desničarstvom. A Jelinekova pokaže, da je to družbeni konstrukt, ki najbolj odgovarja interesom neoliberalne politike, torej politike, ki zagovarja privatizacijo, liberalizacijo trgovine in deregulacijo poslovanja. Učinki neoliberalizma so se vgnezdili v umetnostne institucije in strukture sodobne umetnosti. Pri tem lifeart umetnost ni izvzeta.

V Sloveniji večina institucij zastopa eno ali drugo linijo. Moderna galerija je v tem smislu razdelila razstavišča na Tomšičevo in Metelkovo. Stroka in mediji delitev utemeljujejo(mo) kot imanentno, ki izhaja iz razvoja umetnosti v 20. stoletju, in pri tem pozabljajo(mo), da so niše in specializacija, ki naj bi prinesli družbeno prepoznavnost in uveljavitev, neumetnostne kategorije. Menim, da bi se tej pasti javne institucije lahko izognile.

Prihodnost je v preseganju delitev. Zato se mi zdi projekt Klavdije Poropat dober in pomemben, ker opozarja na slabosti segregacije.

Iz vaših besed sklepam, da tudi vaše prihodnje predstavitve sledijo tej ideji.

Obalne galerije so bile odprte za oba pola in s to politiko nadaljujemo.

Kako ste zadovoljni z minulim letom? Ste uspeli uresničiti vse zamisli?

Leto 2013 je zaznamovalo zmanjšanje sredstev ministrstva za kulturo, ki se je zgodilo sredi leta in je temeljito pretreslo program in vsem vzelo sapo. Odpovedati smo morali nekatere razstave. Tako letos poleti v Mestni galeriji v Piranu postavljamo lani načrtovano razstavo Osem slikark v sodelovanju s Cankarjevim domom, ki se je navdušil nad idejo, rojeno v Obalnih galerijah Piran.

Delo Obalnih galerij Piran težko ocenjujem, saj sem vanj vpletena, a glede na osebne kriterije smo delali dobro. Program je bil pester, pokrival je razne estetike in zvrsti likovne umetnosti in kreativnih industrij ter tehtno in strokovno predstavil veliko novega. Ob razstavah smo imeli zanimiva vodstva in predavanja, s čimer smo širili obzorja o umetnosti in družbi.

Kako pa ste zadovoljni z odzivom občinstva?

Na število obiskovalcev je treba gledati kontekstualno. Dragocen je vsak. Trudimo se, da bi bili čim bolj dostopni, kar v času krize ni prav lahka naloga. Lani smo spremenili urnik odprtja razstavišč. Sedaj si lahko ogledamo razstave ob nedeljah popoldne, ko imamo največ prostega časa.

Odpiralni čas galerij je na splošno "neposrečen". Ogled razstave naj bi bil prostočasna dejavnost, a odprtost galerij se pokriva z delovnim časom večine ljudi. Drug "hendikep" je tudi ta, da je razstava odprta po obrazcu "od-do", torej dalj časa, zato ponavadi odlašamo z obiskom in razstavo pogosto zamudimo z razliko od, na primer, gledališča, kjer je predstava ob določenem dnevu in uri, ki deluje kot nekakšen alarm in nas prisili, da sprejmemo odločitev in gremo na predstavo.

Takšno vlogo psihološkega trenutka igrajo pri galerijah odprtja in vodstva. Ponavadi so to dogodki, ko pride največ neorganiziranih obiskov. Z organiziranimi obiski, kot so šole, je drugače. So del učnega procesa in šolskega sistema.

V turistični regiji je treba misliti na turiste. Opažam, da so med turističnimi kraji na Obali razlike. V Kopru turisti ne obiskujejo galerij v takem številu kot v Piranu ali Portorožu. To so lokalne specifike, ki so pomembne za načrtovanje ponudbe. Turizem, ki promovira kraje kot privlačne za obisk z zgodbami, jih ima na pretek v galerijah in muzejih. Ni se mu jih treba izmišljati, ampak jih lahko nespektakularno in dostojanstveno vključi v turistično promocijo.

Kako daleč pa ste v kontaktih z lokalnimi turističnimi organizacijami?

Se pogovarjamo. Opažamo, da večkrat potrkamo na vrata turističnih organizacij kot vice versa. Koper pravkar sprejema turistično kartico, a se žal Obalne galerije Piran ne morejo vključiti, saj je vstopnina za Galerijo Loža prenizka. Torej nizka, simbolna vstopnina ni ovira za ogled razstav.

Verjetno pa bi bilo smiselno, da turistični delavci kulturno ponudbo v večji meri vključijo pri promociji Pirana?

Možnosti je veliko. Lani smo na našo iniciativo s Pomorskim muzejem Sergeja Mašere in Pokrajinskim muzejem v Kopru pripravili skupno zloženko, namenjeno prav turistom, v kateri smo zgoščeno in prikupno predstavili oba muzeja in galerije.

Treba pa bo narediti še korak naprej in pogledati, kako sinergijsko, torej promocijsko in finančno povezati ti dve dejavnosti.

Kako pa poteka sodelovanje z drugimi kulturnimi ustanovami?

Sodelovanje je pomembno, čeprav v času recesije dobi predznak izhoda v sili. Sodelovanje med kulturnimi institucijami prinese izmenjavo znanj, izkušenj in pogledov v eni disciplini. Kulturne institucije v Sloveniji smo namreč majhne, a obdelujemo neizmerne vsebine. Zato vsak ne more vedeti vsega. Če pogledamo le sodobno likovno umetnost, je to področje, ki nima konca. Galerije smo vedno korak za umetniki. S sledenjem njihovim novostim uvajamo nove metode predstavljanja in dela z občinstvom.

Pomembno je tudi sodelovanje z neumetnostnimi institucijami. Iz sodelovanja med znanostjo in umetnostjo so nastali številni zanimivi projekti. Pomembno je sodelovanje z gospodarstvom, ki ni omejeno le na sponzorstvo in donatorstvo. Zelo pomembno je tudi sodelovanje z organizacijami, ki zastopajo narode, ki živijo na tem območju.

Lahko izpostavite kakšen primer dobre prakse?

Zelo dobro sodelujemo s skupnostjo Italijanov Giuseppe Tartini iz Pirana in skupnostjo Italijanov v Kopru. Smo del projekta desetih galerij v Sloveniji, ki podpira zaposlovanje mladih umetnikov. Vzpostavili smo obetavne odnose s koprsko glasbeno šolo. Letos aprila bomo imeli v Galeriji Loža del programa koprskega glasbenega bienala. Dobro sodelujemo z oljkarskim društvom Štorta, s katerim skrbimo za Forma vivo. Vzpostavili smo še eno zelo izvirno sodelovanje z Istrskim maratonom, saj bo proga maratona potekala tudi po Forma vivi.

Grej torej za nov način komuniciranja z občinstvom, ki morda sicer sploh ne bi zašlo tja?

Da, začetni vzvod takih sodelovanj, ki se kažejo kot "nenaravna", recimo med športom in kulturo ali pa kmetijstvom in kulturo, je bil praktičen. Na koncu pa se pokaže, da kulturniki izvemo skozi "stranska" vrata več o športu in poljedelstvu, medtem ko sodobna likovna umetnost pride "spontano" do ljudi, za katere to ni na vrhu interesne lestvice. Ko srečanje z umetnostjo ni tako formalno, kot je, recimo, v šoli ali galeriji, ampak je "mimogrede", se morda globlje vtisne v spomin in ima trajnejše učinke v družbi.

S čim bi bili najbolj zadovoljni v tem letu?

Želja, idej in pobud nam ne manjka. Ustanovljeni smo za to, da ljudem predstavljamo kreacije, novosti, fantazije in utopije. V programu imamo izjemne razstave. Želim si, da bi jih kustosi pripravili tako, da bi najbolje pokazale delo umetnikov in umetnic in zadovoljile čim več pričakovanj občinstva. Pa da bi čase obrnili na bolje.