Nikolovski za STA: Ne vem, na kaj ljudje čakajo, da bi se zganili

Nikolovski, rojen leta 1978, je svojo glasbeno pot začel v ekipi Nedotakljivi, v kateri so sodelovali še Murat, Jose in DJ Maestro. Kasneje je sodeloval še s kolektivom Radyoyo, zatem pa ustanovil svojo produkcijsko skupino Sami Norci. Sedaj se, kot pravi, ukvarja predvsem s filmom, saj pripravlja projekt o Karlu Destovniku - Kajuhu.

Pred nedavnim ste izdali single Partizan - od kod ideja, zakaj ravno partizan?

Poglejte, ne vem, katero obdobje v naši zgodovini bi nam lahko vlilo več samozavesti, ljubezni do domovine, ljubezni do sočloveka kot obdobje NOB. Takrat so se naši predniki res izkazali z dejanji, žrtvijo. Veličina in povezanost, ki so ju pokazali takrat, je nekaj tako veličastnega, da bi morali iz tega kot narod črpati moč.

Živimo v času, v katerem bi mnogi želeli povzdigniti nosilce fašizma kot reševalce slovenskega naroda in to vse bolj drzno - ne samo z revizijo zgodovine, ampak celo s proslavami, na katerih se ljudje oblačijo v fašiste. Si predstavljate, da bi se to zgodilo v Nemčiji, kaj bi bilo z njimi? Vsak član vlade ali nosilec javne funkcije bi bil preganjan. Pri nas pa imamo ljudi, ki prav načrtno razdvajajo narod, da bi lahko med kopico nezadovoljnih dobili svojo podporo na političnem parketu. Ta kopica nezadovoljnih je tista, ki gre potem dejansko na volitve.

Posledično je to problem tudi pri vstajnikih, ki so izgubili zaupanje v vse ostalo. Nimajo pravih voditeljev, katerim bi lahko zaupali. Vse je postalo dokaj nečastno in umazano. Ta ideja se je razširila med ljudmi, kar je seveda narobe. Ideja predpostavlja, da so vsi isti. Pa niso.

Pa vendar naj bi se domobranci borili le proti komunizmu, čakali zaveznike...

Ne bi se spuščal v debato o partizanih in domobrancih. Poskus, da bi po 70 letih po ugotovitvah zgodovinarjev z vsega sveta, ki so se ukvarjali z drugo svetovno vojno, prodali zgodbo o domobrancih kot tistih, ki so pomagali oziroma želeli pomagati zaveznikom, je popolna neumnost. To je pod mojim nivojem, ni vredno odgovora. Je zapravljanje časa in denarja.

Izjemno ste angažirani pri tematiki NOB, a zakaj ravno Kajuh, ne, recimo, Bor?

Preprosto. Kajuha sem začutil. V rapu sem začutil Tupaca. Nekoč sem bral zbirko partizanskih pesmi, v kateri je bilo zbranih več pesnikov. Ustavil sem se pri neki pesmi, se vprašal, kdo je to naredil. Podpisan je bil Kajuh. In to se je zgodilo večkrat. Tako mi je prišel v srce.

Nato sem začel prebirati o njegovem življenju. Ko sem ugotovil, kako mlad je umrl, kako zagnan je bil, kako rad je imel ta jezik, ta narod, Slovenijo, kakšen človek je bil - zdi se mi, da moramo take ljudi ovekovečiti. Moramo jim dati veljavo, ki so jo nekoč že imeli, a je zdaj pozabljena. Generacije po letu 1991 so tako daleč stran od tega dela naše zgodovine, da je prava škoda. Sramotno je. Ali bo generacija po letu 2000 pozabila na Prešerna ali kaj? Kako daleč nazaj bomo brisali tisto, kar nam ne odgovarja, da bomo lahko rekli, da smo kot narod polni, prepolni kulture.

Ko sem bral, kako je Kajuh deloval kot partizanski kulturnik v 14. diviziji, sem pomislil: To je to - ljudje, ki so na ta način pristopili k borbi in so dali v ta namen vse, kar so imeli in znali, ne samo borbe s puško, ampak tudi moralo. Vsak človek na svetu bi moral biti takšen - da z vsem svojim znanjem in v okviru svojih zmožnosti deluje za cilj, v katerega verjame.

Recitirate Kajuha, njegove verze uporabljate v svojih pesmih, posneli ste tudi že kratki film 38 izvodov, pripravljate pa tudi nov projekt - lahko poveste kaj več?

Moram reči, da mi prvi film o Kajuhu, 38 izvodov, ni najbolj v čast, ker je tehnično zelo slab. Dejstvo pa je, da je bil to film, s katerim sem samo poskušal nekaj narediti. Vsebina je dobra in veliko ljudi, ki si ga je ogledalo, je bilo navdušenih, ker jim je ponudil prikaz Kajuhovega dela.

To, kar delam zdaj, pa je oda Kajuhu. Na način, na katerega, verjamem, bi tudi sam predstavil svojo zgodbo, če bi jo lahko. Skozi dogodke v njegovem življenju spoznavaš vzroke za nastanek določenih pesmi ali pesmi, ki so nastale v tistem trenutku. Z njim deliš občutke, ki jih je doživljal v tistem trenutku.

Zdaj smo začeli zbirati sredstva za snemanje, pogovarjamo se tudi s produkcijsko hišo, ki je izrazila zanimanje. To je bilo zelo navdihujoče, saj pomeni potrditev mojega dela. Nekdo je opazil, da počnem nekaj, v čemer se lahko prepozna.

Omenili ste vstajnike. Kje, mislite, se je izgubil prvotni naboj?

Pa ste me dobili. To je vprašanje, na katerega nimam odgovora. Res ne vem, na kaj ljudje čakajo, da bi presekali s trenutnim stanjem. Tudi trenutna politika ni takšna, da bi lahko verjeli in zaupali vanjo. Pomanjkanje morale v politiki je tisto, kar je pripeljalo ljudi na ulice - ne gre za to, da bi bila problem samo Janez Janša ali Zoran Janković. Problem je sistem, ker ščiti vse, ki dejansko zlorabljajo pravila igre za lasten profit.

Zgodbe, kot so TEŠ6, javna naročila v zdravstvu, slaba banka - zdi se, da bodo tisti, ki so delali stresne teste, tisti, ki imajo notranje informacije o vsem, zdaj svetovali podjetjem, kako naj odkupijo deleže v bankah - vse te zgodbe nas uničujejo sistematsko. Ne vem, ali ljudje mislijo, da bo, če bodo počakali, šlo vse mimo. Ne bo. Mislim, da bomo imeli velike težave, če bomo dopustili nadaljevanje politike zadnjih 20 let.

Res ne vem, kaj bo potrebno, da se vsi zganejo in začnejo zahtevati pravičnejši svet. Saj to je mogoče - ne živimo pod diktaturo, kjer bi obstajal človek, ki bi nam sekal glave, če bi vstali in kaj povedali. Daleč od tega. Res pa je, da ljudem manjka pogum za elementarne premike, ki bi jih naša družba morala narediti, da bi lahko začeli skrbeti za dva milijona prebivalcev Slovenije.

Verjamete, da bi lahko bilo za zaton vstaj krivo tudi razočaranje, ker se je vse malo umirilo, postalo na nek način zabava?

Saj vstaje bi pravzaprav morale biti takšne, a težava je bila tudi v tem. Nekateri so bili zelo nezadovoljni, da se nekatere spremembe ne zgodijo dovolj hitro glede na odziv množic na ulicah. Mnogim bi bilo bližje, če bi svojo jezo manifestirali na drugačen način, ne pa skozi kulturo. Pravzaprav bi se morali začeti tam dobivati - da bi 10.000 ljudi prepevalo pesmi. Drug možen odgovor pa je: gremo zažgat parlament, pometat vse skozi okna, jim zagrozit, da jih bomo obesili, če jih bomo videli v Ljubljani. To ni moj način!

Gotovo je razlog tudi v padcu Janševe vlade; lahko se je dozdevalo, da bo prišlo do sprememb...

Da, sedanja vlada pa nadaljuje z enakimi politikami, kot jih je imela Janševa vlada. Mogoče je, da so bile prve demonstracije izrazito naperjene proti Janši kot nosilcu, simbolu negativne politike in so želeli ljudje s tem presekati. Janković v tistem trenutku, čeprav so ju mnogi že takrat hoteli strpati skupaj, ni imel toliko stvari na grbi, ki bi imele enako težo kot tiste, ki si jih je nakopal Janša od osamosvojitve naprej. Ljudje niso zagrizli v to. Poleg tega pa je Janković polepšal del Ljubljane. Ljudje to vidijo in so zadovoljni. Tako kot imamo lepega predsednika, tako imamo tudi zadovoljne meščane zaradi lepega mesta.

Dokler se mlajša generacija ne bo zbudila in razumela, da se sprememba lahko zgodi le takrat, ko dobimo nove obraze, ki bi morali biti v takem številu, da bi imeli moč spreminjanja družbe, smo se prisiljeni kregati in se pogovarjati o domobrancih in partizanih ter se izogibati vsem resnim temam, ki so pripeljale do uničenja našega gospodarstva ali zdravstva ali sociale.

Mediji imajo zelo radi Twitter, kar kaže na njihovo plehkost - iščejo "punchline" novice, namesto da bi iskali vsebino in napisali cel odstavek o mnenju nekega človeka na določeno temo. Če ne znaš svojega mnenja povedati v 140 znakih, jih ne zanima. To je tako, kot bi poslušal slabe raperje, ki na nek ritem delajo rimo zaradi rime. Zato ne tvitam, če imaš kaj za povedati, mi to napiši tako, da bom lahko sledil tvoji misli.

Zakaj verjamete, da je ljudem, vsaj tako se zdi, vseeno?

Ker je pri nas toliko stvari narobe. Odstop protikorupcijske komisije bi moral biti alarm v glavi vsakega Slovenca, da je zdaj pa res šlo vse k hudiču. To bi moral biti zadosten razlog, da bi se na prejšnjem protestu zbralo 50.000 ljudi. Če ne pride tja nihče, me ne bo nihče prepričal, da jim ni vseeno.

Lahko vsakdo misli, da je pomemben, ker ima mnenje. Zanje imam angleški odgovor: "Opinions are like assholes, everybody has one." Ne morem imeti ne spoštovanja ne razumevanja do njihovega nedelovanja. Bil sem na vsaki vstaji, na katero sem lahko šel. Bil sem tam, nisem se kazal, bil sem le številka med ljudmi. Tam smo mi, nisem jaz.

Pripravljate poleg filma o Kajuhu še kakšne projekte?

Sem svoboden umetnik, delam veliko različnih projektov. Moja velika želja pa je, da bi posnel epski partizanski film po resnični zgodbi - tako kot moj film Stari pisker - Menina planina. V tej zgodbi bi lahko skorajda govorili o slovenski Sutjeski. Bitka, v kateri se je skupina partizanov uprla res številčnejšemu nasprotniku, se z minimalnimi žrtvami rešila iz situacije in zadala hude žrtve Nemcem. V celoti je zgodba o tovarištvu, o žrtvovanju, o ljubezni, o veličastnosti.

Zdi se mi, da kot narod potrebujemo zgodbe, za katere lahko rečemo, poglej, mi imamo v sebi veličino in se nam je ni treba sramovati. Po vsem svetu ljudje praznujejo zmago nad fašizmom in nacizmom. Skratka, to je projekt, ki bi ga v življenju res rad naredil, ker ga vidim in čutim kot epski film.

Že dolgo imam tudi napol pripravljeno ploščo, a sem se popolnoma ustavil. Ne morem se premakniti, ne vem kako bi celo zgodbo predstavil, kot bi jo rad. Projekt predstavim lahko šele takrat, ko sem z idejo res zadovoljen. Zaradi tega tudi zelo dolgo pišem pesmi, včasih traja tudi leto ali dve, da dokončam tri kitice. Pomembno se mi zdi, da me čez 50 let ne bo sram zaradi minulega početja.