Virtuoz na kitari Prasanna za STA: Najlepše pri glasbi je njena povezovalna moč

Prasanna, ki je v Sloveniji prvič gostoval leta 2011, je s koncertom v Ljubljani uvedel festival Dnevi Indije v Sloveniji, ki bo v organizaciji indijske ambasade v Sloveniji potekal do 30. januarja. Vsestranski glasbenik bo drevi nastopil tudi v celjskem Kinu Metropol.

Prasanna se je igranja kitare začel učiti že v otroštvu, leta 1984 pa se je pridružil razredu indijskega klasičnega glasbenika Tiruvarurja Balasubramaniama. Diplomiral je na indijskem Inštitutu za tehnologijo, kasneje pa še na bostonski Akademiji za glasbo Berklee.

Ukvarja se tudi s skladanjem, med drugim se podpisuje pod glasbo z oskarjem nagrajenega dokumentarnega filma Smile Pinki ameriške režiserje Megan Mylan iz leta 2008. Med drugim je skladal tudi glasbo za indijski triler Vazhakku Enn 18/9 režiserja Balajija Sakthivela iz leta 2012, ki velja za eno najbolj izvirnih partitur sodobne indijske glasbe.

Velja za podjetniškega vizionarja v razvijanju kreativne glasbe. Je ustanovitelj glasbene akademije Swarnabhoomi, prve indijske akademije za sodobno glasbo in največje glasbene šole v Južni Aziji, ki združuje tradicionalni indijski izobraževalni sistem s sodobno zahodno pedagogiko.

Ste pionir carnatic glasbe na kitari. Kako bi opisali to glasbeno zvrst?

Carnatic glasba prihaja iz južne Indije in je oblika klasične indijske glasbe. Datira 2000 let nazaj, v obliki, kot jo poznamo danes, pa se jo izvaja zadnjih nekaj stoletij. Temelji na čudovitih pesmih, ki so navadno napisane v sanskrtu ali južnoindijskem jeziku telegu, njen osrednji del pa je petje. Prvi skladatelji carnatic glasbe so nanjo gledali kot na način povezovanja z bogovi. Njena spiritualna komponenta je zelo močna.

To je glasba, ki so jo navadno izvajali v templjih. Je zelo bogata, celostna. Je kot uravnotežen obrok, ki vsebuje proteine, ogljikove hidrate, maščobe, vse. Bistvena koncepta carnatic glasbe sta ragas, ki se nanaša na grajenje melodij, ki temeljijo na zelo posebnem čustvovanju. Njen drug pomemben sestavni del pa je talas, torej posebna ritmika, vse skupaj pa tvori celosten glasbeni sistem, podobno kot klasična glasba v Evropi.

Kako pa se carnatic glasba izvaja danes? Bi jo lahko primerjali z evropsko klasično glasbo?

Med utemeljitelje carnatic glasbe, kot jo izvajamo danes, sodijo trije indijski skladatelji iz 19. stoletja - Tyagaraja, Muthuswami Dikshitar in Syama Sastri. Njihova dela tako pojemo kot igramo, veliko je tudi improvizacije. Carnatic glasbo bi lahko opisali kot mešanico klasične zahodne glasbe in jazza. Po svoji disciplinirani strukturi namreč spominja na klasično glasbo, definira pa jo tudi element improvizacije, kar je značilno za jazz.

Ko sam izvajam carnatic glasbo, povezujem dela skladateljev z lastno interpretacijo. To glasbo lahko izvajamo na katerikoli instrument, vendar so nekateri za njeno izvajanje, ki mora biti podobno petju, primernejši.

Dejavni niste le na področju carnatic glasbe, temveč tudi v drugih glasbenih zvrsteh, med drugim v jazzu in bluesu. Ali te združujete tudi s carnatic glasbo?

Seveda. V otroštvu, še preden sem se začel ukvarjati s carnatic glasbo, sem poslušal veliko indijske filmske glasbe. Ta je zelo podobna pop glasbi, v njej se prepletajo različni glasbeni stili. Poslušal pa sem tudi pop, denimo Michaela Jacksona, kasneje tudi rock, recimo skupino Deep Purple. Ob tem sem se izobraževal tudi na področju carnatic glasbe pod mentorstvom svojega guruja. To, da danes ljudje poslušajo vse glasbene zvrsti, takrat ni bilo tako običajno. Sam sem kljub temu poslušal vse, prav igranje kitare pa mi je omogočilo združevanje naštetih glasbenih stilov.

Kasneje sem spoznal, da tradicija igranja kitare izvira iz ameriškega bluesa, vendar se jo uporablja tudi v drugih zvrsteh, denimo v heavy metalu, jazzu, flamencu. Spoznanje, da obstaja tako veliko načinov igranja kitare, mi je omogočilo globlje razumevanje vseh načinov kitarske interpretacije.

Danes v vsem, kar počnem, uporabljam ideje carnatic glasbe. O tem zavestno sploh ne razmišljam, to prihaja spontano in naravno. Tudi če komponiram glasbo za godalni kvartet, bom razmišljal s stališča carnatic glasbenika. Pred nekaj dnevi sem denimo nastopal z večjo zasedbo glasbenikov, igral sem svoje kompozicije. Večina jih sploh ne zveni kot carnatic glasba, zvenijo kot rock, kot reggae, vendar se v njihovi kompoziciji zrcalijo komponente carnatic glasbenega sistema.

Ste tudi uveljavljen skladatelj filmske glasbe, med drugim se podpisujete tudi pod glasbo z oskarjem nagrajenega dokumentarnega filma Smile Pinki iz leta 2008. Kako je prišlo do sodelovanja z ameriško režiserko Megan Mylan?

Najlepše pri glasbi je njena povezovalna moč, da lahko poveže osebi iz popolnoma različnih kultur. Pri omenjenem projektu me je k sodelovanju povabil brazilski glasbenik Lucio Rebello. Predstavil me je Megan, ki je takrat pripravljala dokumentarni projekt o indijskih otrocih z zajčjo ustnico. Brazilski glasbenik me je predstavil ameriški režiserki, ki je delala na indijskem projektu, glasba pa je bila to, kar nam je vsem skupno.

Ukvarjate se tudi s skladanjem drugih, ne le filmskih del. Se po vašem mnenju komponiranje filmske glasbe zelo razlikuje od, denimo, skladanja klasike?

Ne nujno, odvisno je od filma. Med drugim sem denimo komponiral glasbo za film Vazhakku Enn 18/9, ki je prejel vrsto pomembnih nagrad. V tovrstnih mainstream filmih se dogaja veliko, prepleta se ogromno čustev, in tako ustvarjalci v nekaterih scenah hočejo udarno, v drugih nežno glasbo.

Kako pa bi to primerjali s skladanjem lastnih del?

Ko skladam glasbo zase ali za svojo skupino, bom seveda skladal drugače. Pri ustvarjanju glasbe za druge pa je denimo podobno, kot če bi vam pokazal sliko in rekel: "Ali lahko ustvariš tako glasbo, kot bi jo ustvaril slikar ob slikanju tega dela?". Takrat mislim na to, kar bi bilo dobro za naročnika. Če grem denimo na slovensko podeželje in opazim drevored, kjer vlada tiho, mirno vzdušje, bom skušal skladati tako, da ta občutja reflektiram.

Skladanje ponuja vrsto različnih možnosti. Sam sem se preizkusil na številnih področjih, od skladanja za različne sestave, za sodobno plesno gledališče, za film. Nekoč sem skladal priredbo Shakespearjevega Viharja v koreografiji indijskega plesalca, ki je bila uprizarjana na avstralskih odrih. Takrat je morala moja glasba odsevati značilnosti Shakespearjevega obdobja, torej Anglije v 16. stoletju, hkrati pa jih povezati z izvajalci in koreografom. Včasih tako jemljem strukture iz baročne glasbe, Bacha, Händla, in jih povežem z rockom. Možnosti je ogromno. Glasbo mislim na različne načine ob različnih priložnostih.

Kako pa bi ocenili stanje na področju skladanja filmske glasbe nasploh?

Mislim, da je trenutno največja filmska industrija prav v Indiji, kjer letno posnamejo na tisoče filmov. V Indiji je tudi sama percepcija filmske glasbe drugačna. Filmsko glasbo tam ljudje poslušajo vsak dan, je kot pop glasba.

Izpostavil bi obetavnega mladega skladatelja A. R. Rahmana, ki je spremenil celo sfero skladanja filmske glasbe v Indiji. Gotovo je najbolj poznan po skladanju glasbe za film Revni milijonar in je eden najbolj prepoznavnih skladateljev v svetovnem merilu. Pogosto sodeluje tudi s hollywoodskimi producenti, nedavno pa sem z njim sodeloval tudi pri skladanju glasbe za film Million Dollar Arm.

Ste tudi ustanovitelj in predsednik akademije Swarnabhoomi, prve indijske akademije za sodobno glasbo. Zakaj ste jo ustanovili in kako deluje?

Sprva sem študiral na prestižnem indijskem Inštitutu za tehnologijo, nato pa sem se vpisal na bostonsko Akademijo za glasbo Berklee. Prej pa sem se carnatic glasbo učil pod mentorstvom guruja, na tradicionalni indijski način, "ena na ena". Razmišljal sem, kako združiti tradicionalen indijski način učenja glasbe, znanje s področja inženirstva in izkušnje z bostonske glasbene akademije. V Indiji sem želel ustanoviti glasbeno akademijo, ki ponuja glasbeno znanje z vsega sveta na enem mestu, hkrati pa ohranja tudi tradicionalen indijski način učenja glasbe.

Akademija, ki smo jo ustanovili leta 2010, danes združuje študente iz 13 različnih držav, med drugim iz Finske, Slovaške, Združenih držav, Konga, Bangladeša, Mehike. Naša fakulteta je ena najboljših na svetu, pri nas učijo svetovno znani glasbeniki, dobitniki grammyjev in drugih nagrad, med njimi je bil tudi glasbenik Jordan Rudess iz zasedbe Dream Theater.

Eden od razlogov za odprtje akademije je bil tudi, da omogočimo šolanje indijskim glasbenikom, ki si izobraževanja na uveljavljenih tujih akademijah ne morejo privoščiti. Hkrati pa je naša akademija tudi odlična odskočna deska za šolanje v tujini.

Kako pa je sicer poskrbljeno za področje glasbe na ostalih indijskih šolah? Kako bi vašo akademijo primerjali z drugimi izobraževalnimi ustanovami?

Indija je glede glasbene kulture zelo kompleksna, različne regije so poznane po različnih glasbenih zvrsteh, zato je glasbeno izobraževanje zelo težko opredeliti. Nekatere šole v Chennaiju ponujajo izobraževanja s področja carnatic glasbe, nekatere druge pa denimo učne ure klavirja in kitare - odvisno od njihovega programa.

Pogrešam pa miselnost, da bi se lahko glasbe učili celostno. V šolah bi rad videl tako predmete s področja carnatic glasbe, učenja klavirja, jazza in drugih glasbenih zvrsti. Pravzaprav bi tako moralo biti povsod po svetu. Učenje glasbe bi moralo združevati različne pristope z vseh koncev sveta. To je tudi moralna podstat naše akademije, hkrati pa študentom ponuja ne le učenje, temveč življenje z glasbeniki z vsega sveta. Prav v skupnem življenju učenca in učitelja se kaže star, tradicionalen pristop k učenju glasbe.

Kaj pa vaši prihajajoči projekti?

Po današnjem koncertu v Celju se vračam v Indijo, kjer me čaka koncertna turneja, čez nekaj dni pričenjamo tudi z novim semestrom na akademiji. Seveda bom delal tudi na več dolgotrajnejših projektih, med njimi tudi na izidu novega albuma.