misliPri IRIU izšle pesmi maltežanskega pesnika Mifsuda in romunskega pesnika Sovianya
Ljubljana, 30. januarja - Pri Inštitutu IRIU sta v zbirki prevodne poezije Hudi časi izšli knjiga izbranih pesmi Prgišče listja maltežanskega avtorja Immanuela Mifsuda ter pesniška zbirka Pepel, prah in revolucija romunskega pesnika Octaviana Sovianya. Obe deli zaznamuje čustvena in temačna, vendar nikoli patetična poezija.
Ljubljana, Inštitut za raziskovanje inovativnih umetnosti (IRIU).
Inštitut za raziskovanje inovativnih umetnosti (IRIU).
Foto: Tamino Petelinšek/STA
Mifsudova knjiga izbranih pesmi Prgišče listja, ki je izšla v prevodu Petra Semoliča in Vere Pejovič, se vsebinsko nanaša na tematiko potovanj - tako geografskih in zgodovinskih, kot tudi potovanj v pesnikovo lastno notranjost. Mifsud je po Semoličevih besedah pesnik temnega čustva, ki v svoji izjemno čustveni poeziji slika temne podobe. Njegove pesmi so polne patosa, a nikoli patetične.
Semolič in Pejovičeva sta Mifsudovo pesniško zbirko ob sodelovanju avtorja prevajala iz angleščine, pri tem pa sta se srečala tudi s težavo ohranjanja metričnih shem. Mifsud, čigar poezija slovi po tehnični dovršenosti, je pesmi iz Prgišča listja namreč pisal v klasičnem enajstercu. Prevajalca tega nista ohranila, saj sta, kot je pojasnil Semolič, stremela k ohranjanju duha Mifsudove poezije.
Mifsud, ki po Semoličevih besedah na rodni Malti s svojo satirično in kritično poezijo ter zelo senzualno prozo vedno znova sproža viharje neodobravanja v zaprti malteški družbi, je za svoje delo prejel številne nagrade, med njimi nacionalno nagrado za književnost za zbirko kratkih zgodb Nenavadne zgodbe Sare Sue Sammut leta 2002 ter evropsko nagrado za književnost za knjigo V imenu očeta (in sina) leta 2011.
Izjemno temačna, vendar nikoli patetična poezija zaznamuje tudi Sovianyjevo delo Pepel, prah in revolucija. Pesniška zbirka, ki med slovenske bralce prihaja v prevodu Aleša Mustarja, je razdeljena v tri cikle. Pesmi iz prvega cikla so po Mustarjevih besedah izrazito intimistične in avtoreferencialne, v drugem ciklu je predstavljeno dno trenutne romunske družbe, v tretjem pa največji diktatorji tega sveta.
Pepel, prah in revolucija, za katero je Soviany prejel nagrado revije za kulturo Observator Cultural, po Mustarjevem mnenju ponuja intimistično pričevanje o grenkem svetu, prežeto s pozitivno iskrenostjo in izjemno močjo, ki iz neljubezni ustvarja ljubezen. Velikih rešitev ni, gre le za pričevanje nemočnega in utrujenega pesniškega subjekta, ki vsa občutja blaži s tenkočutno ironijo.