Pisatelj Vladimir Kavčič za STA: Morali bi se vprašati, koliko kulture potrebujemo

pogovarjala se je Tatjana Zemljič

Kdaj pišete, kaj vzpodbudi nastanek zgodbe?

Zagotovo je bila eden od vzrokov, da sem začel pisati, tesnoba, ki sem jo nosil s seboj. Tisti, ki smo bili v otroštvu izpostavljeni vojni, nam je to pustilo posledice. Danes vemo, da gre za posttravmatski sindrom. S pisanjem se človek razbremeni notranjih napetosti. Soustvarja svet, ki ga obvlada in hkrati razrešuje notranje dileme, ki ga mučijo.

Prevladujoča tematika vašega pisanja je življenje med drugo svetovno vojno in po njej, v času, ki ste ga sami živeli. Kaj vas "sili" v neprestano obdelovanje te teme?

Argumentacija zakaj in kako se v nadaljevanju poglablja z dodatnimi utemeljitvami. Avtor išče odgovore na temeljne človeške probleme in če ima odgovore, ki so po njegovi sodbi širšega pomena, poskuša z njimi v javnost. Sam sem prepričan, da je vsa umetniška dejavnost iskanje odgovora glede smisla in pomena človekovega življenja in njegove svobode.

Je absolutna svoboda možna?

Nikakor. Z omejitvami se srečujemo na vsakem koraku. Meje svobode seveda iščemo in jih vzpostavljamo vedno znova.

Kateri aspekt vojne vas je najbolj zaznamoval?

Tedaj sem bil še otrok, otrok pa je pomanjkljivo informiran in o svetu malo ve. Najbolj so me prizadela moralna vprašanja: od kod posamezniku pravica, da prizadene sočloveka. V nadaljevanju in, lahko bi rekli kar do danes, pa se sprašujem, kakšni mehanizmi to omogočajo, kaj sproža tako dejavnost in tudi kakšne so posledice tako pri tistem, ki je izvaja agresijo, kot pri tistem, ki je agresije deležen.

V svojih delih ves čas odpirate težavna etična vprašanja o krivdi, izdajstvu, uboju, smrti. V prvem obdobju ponujate tudi idejne teze za razreševanje konfliktov, pozneje se teznost umakne odprtosti, primatu vprašanj pred odgovori...

To je povezano z dozorevanjem, razvojem človekove zavesti, širjenjem njegovega vedenja o svetu, o ljudeh in o problematiki medsebojnih odnosov. Odnos do sveta se spreminja, včasih tudi zelo hitro. Velikokrat se je celo težko sklicevati na stališča, ki si jih zagovarjal pred 30, 40 leti.

Med romani je najbolj avtobiografski Prihodnost, ki je ni bilo. Izšel je leta 2005, ko je od konca druge svetovne vojne minilo že šest desetletij, opisi v njem pa so izjemno živi, plastični...

Lahko bi rekel, da gre za neko obsesijo, ki se je pozneje izkazala kot obremenjujoča in celo škodljiva. Na začetku poti prevladujoča doživetja, ki se ti zdijo najpomembnejša, postanejo breme. Ugotoviš, da te zamejujejo.

Z vidika moje zadnje knjige Od nikoder do nikamor je ta fiksacija breme. Preveč sem se vezal na določeno obdobje, generacijo, njeno problematiko in bil premalo odprt za sedanjost. To se mi je posvetilo leto ali dve nazaj, ko sem bil član komisije za pisateljske štipendije Javne agencije za knjigo RS. Zadnjo se je potegovalo okoli 100 piscev, od mene mlajših 20 ali več let in ugotovil sem, da je njihov svet bistveno drugačen. Vprašanja, ki mučijo mene, za večino od njih niti ne obstajajo.

Kot je zapisano v utemeljitvi Prešernove nagrade, omenjeni roman razkrije najglobljo plast vojne tragedije: zunanja vojna je sicer končana, razvija pa se nova, še okrutnejša, ki znova in znova odpira rane in ji v travmatizirani individualni in kolektivni (pod)zavesti ni videti konca...

Roman Prihodnost, ki je ni bilo je spominski sprehod skozi nek čas in je pogojen z osebno komponento, ki mi je takrat napovedovala slabo prihodnost. Ta način pisanja sem si dovolil tudi zato, ker je lažje preigravati spomine, kot se poglabljati v idejne probleme, ki so bili pri meni sicer vedno odločujoči motiv. Čeprav so bila doživetja tista, ki so ustvarjala dispozicije za pisanje, je bil konkreten motiv za posamezno knjigo vedno neko načelno ali idejno vprašanje. To, da s starostjo oživljajo mladostni spomini, je znano.

"Vse, na kar se je želel opreti, je že bila preteklost, prihodnost pa, kot da je odvisna o njega samega. A v resnici je bila tudi že določena in izbrana, " v romanu razmišlja glavni lik Danijel...

Ko človek gleda nazaj na svoje življenje, se sprašuje, na kaj je sam resnično vplival. Če naj bi veljalo, da je človek za svojo usodo odgovoren sam, pa verjetno ni možno vedno racionalno utemeljiti, zakaj je ravnal, kot je ravnal.

V romanju Minevanje nakazujete mogoč model sprave... Ga lahko povzamete?

Sam sicer menim, da sprava ni mogoča in da do nje ne bo prišlo. Demokratični, večstrankarski sistem nasprotja celo spodbuja, saj od njih živi. Za Slovenijo bi trdil, da so ta nasprotja tudi ekonomsko utemeljena. V Sloveniji preprosto ni prostora za vse, vsi ljudje ne moremo uspevati, ne moremo zavzemati pomembnih in odločujočih, tudi gospodarsko zadovoljujočih pozicij. Zato moramo vedno znova izumljati načine, kako drug drugega izključujemo.

V 80. letih minulega stoletja, ko sem pisal Minevanje, je obstajala skupina ljudi, tukajšnjih udeležencev vojne in povratnikov iz Argentine iz domobranskega tabora, znotraj katere se je ustvarila komunikacija v iskanju odgovorov na vprašanje, ali je sprava možna. Takrat smo menili, da bi bila možna, če bi vsaka stran odkrila svoje početje ter ga poskušala nasprotni strani razložiti in utemeljiti, nasprotna stan pa bi seveda morala storiti isto ter hkrati pokazati razumevanje za svojega nasprotnika.

Vse skupaj se je namreč psihološko vzeto dogajalo z nekim razlogom. Nihče ni bi hudoben, ker bi sam želel biti hudoben, ampak so tu delovali neki notranji mehanizmi. In ko smo razpravljali o zmagovalcih in poražencih, se je izkazalo, da je meja med enimi in drugimi zelo zabrisana, da gre v bistvu za isti človeški material na levi in na desni. Če bi to priznali za preteklost in če bi vsakemu priznali pravico, da je bil, kar je bil, na podlagi njegovih lastnih argumentov in argumentov njegove okolice, ki je vplivala na njegov razvoj, bi bil to že korak naprej. V nadaljevanju pa bi se morali dogovoriti, da teh medsebojnih nasprotij ne razrešujemo na silovit, krčevit način.

Vendar pa se je izkazalo, da niti na eni niti na drugi strani ni bilo pripravljenosti, da bi drugemu priznali, da je imel razloge za svoje početje in pri tem je ostalo.

Vaš model sprave se razlikuje od modela, kot ga predlaga Spomenka Hribar...

Mislim, da je njen model sprave, s katerim je začela v 80. letih minulega stoletja, eden najbolj zgrešenih in naivnih. Spomenka Hribar se je rodila leta 1941 in ni doživela grozot vojne. One ne ve, kaj pomeni videti, ko ti ubijejo bližnjega, ko ga mučijo. Gre za abstraktno govorjenje, ki pa temelji na katoliškem, verskem konceptu sprave.

Gre pravzaprav za spravo z Bogom. Grešnik bi moral svoj greh priznati, se ga pokesati ter prositi za milost in odpuščanje. Dobrohotni Bog bi mu odpustil in bi bilo urejeno. Samo dobrohotnega Boga v tem primeru ni bilo. Nasprotniki partizanske strani so bili v Argentini in so rekli: partizani, komunisti naj kar priznajo svojo krivdo in sprejmejo kazen, potem pa se bomo pogovarjali naprej.

Vendar tako to ne gre. Obe strani bi morali pristati na isto. No, pristala ni nobena, zato se to nadaljuje in se bo še nadaljevalo.

V enem od intervjujev ste dejali, da lahko bralec polno identifikacijo z določeno situacijo doživi le, če ima tudi sam podobno izkušnjo kot pisatelj. Koliko so vaši romani "dostopni" bralstvu brez izkušnje vojne?

Zelo slabo. Le redke to sploh zanima in tu mora biti človek realist. Ko sem v 60. letih minulega stoletja napisal knjigo Od tu dalje, so se slovenski kritiki in slavisti zgolj obregnili ob naslov in me opozorili, da "od tu dalje" slovnično ni pravilno...

Ko sem se o tem pogovarjal z mojim zagrebškim prijateljem, ki je kontinuirano spremljal moje pisanje in mu povedal, da Slovencev ne zanima, da bi to dešifrirali, mi je dejal, da zadošča, če razume le en človek, saj se bo v toku zgodovine morda čez 100 let našel še kdo, ki bo razumel. Zelo malo možnosti je, da pa bi posameznik premikal svet ali postavljal meje v razvoju mišljenja.

Zato se tudi vedno znova čudim, da se kapitalski sitem, ki živi na temeljih neoliberalnega gospodarstva, sploh ukvarja z umetnostjo. Kaj za naš sistem pomenijo Prešernove nagrade? Nič. Država danes podpira pogrošno literaturo. Poskrbela je denimo, da imajo vse knjižnice Harryja Potterja.

V 80-letih ste bili v vrhu kulturne administracije, bili ste tudi minister za kulturo v prejšnjem sistemu, ko je bila kultura vitalni del politike, kar bi danes zanjo težko trdili. Kako jo vidite danes?

Socializem je na teoretskem nivoju štel kulturo za cilj družbenega razvoja. Tisto je bil tudi dosti srečen čas, ko se je vzpostavljala mreža kulturnih institucij in ko so bili rezultati vidni. Takrat smo dobili Cankarjev dom, kar se je izkazalo za dobro potezo.

Ali pa na področju knjige: država je takrat vsako leto v celoti financirala izid 400 do 500 knjig, vključno z avtorskimi honorarji, ki so bili takrat v višini povprečne slovenske plače za eno avtorsko polo. A kljub temu, da so bili honorarji spodobni, tudi tedaj noben pisec ni živel od svoje literature. Vse knjige so izšle po isti proceduri, založbe so imele založniške svete, ki so odločali o izidu in že izid sam je tedaj pomenil priznanje avtorju. Danes pa je vse to razvodenelo.

Založniški program se je oblikoval tako, da je vsako knjigo potrdila večina članov založniškega sveta. Založba je program predložila Kulturni skupnosti, ki je omogočala financiranje. V njej sem tudi sam deloval okoli štiri leta. In če je založniški svet zavrnil neko knjigo, je imel avtor možnost sprožiti na Kulturni skupnosti odprto razpravo o razlogih, zakaj je založniški svet zavrnil njegovo knjigo. Tega danes, ko imamo demokracijo, ni.

Kulturo se danes vedno bolj pošilja na trg. Menite, da lahko preživi na trgu, ali bi vsaj del kulture še vedno morda podpirati država?

Zakaj bi morala? V čigavem interesu? Interes je danes zgolj ekonomski.

Slovenci smo tudi v kulturi še vedno premalo racionalni. Imamo dve slabi operi in prva stvar, ki bi jo lahko naredili, je, da bi iz dveh slabih naredili eno boljšo. Gre za vrsto dilem. Že v 80. letih minulega stoletja se je denimo zastavljalo vprašanje, koliko orkestrov potrebuje Ljubljana. Frankfurt je tedaj imel le enega, ki pa je lahko nastopil v različnih sestavih. V Sloveniji se česa takega nismo uspeli dogovoriti.

V enem od intervjujev ste tudi dejali, da samostojno ministrstvo za kulturo ni potrebno. Menite še vedno tako?

Seveda. Slovensko kulturo sestavljajo tradicionalne institucije, kot so nacionalna gledališča, Slovenska filharmonija, muzeji, galerije... in kaj lahko zanje stori ministrstvo? Od denarja, ki ga porabi za svoje delovanje, bi lahko živelo vsaj 400 slovenskih umetnikov.

Kako je nastala slovenska kultura? Na začetku delovanja Slovenske matice so odborniki in člani matice vse delo opravili prostovoljno. Matica je ponudila nek knjižni program in šele, ko je zbrala naročnike, je izdala knjige. Danes pa Slovenska matica dobiva subvencijo od države, da lahko vzdržuje tajnico, fikus in telefon. Slovenci bi se morali vprašati, kaj je tista kultura, ki jo potrebujemo in ki smo jo pripravljeni vzdrževati.

Predlog, da dobite Prešernovo nagrado, se je več let pojavljal na Upravnem odboru Prešernovega sklada, a ni prodrl. Čemu pripisujete letošnjo odločitev, da jo prejmete?

Lahko samo ugibam. Najbrž je zmanjkalo "naših". To je čisti slučaj.

Znana je tudi vaša izjava, da država ne more biti tista, ki odloča o vrednosti umetniškega dela...

Praznovanje kulturnega praznika sega v leto 1945, ko je bila prva proslava v Črnomlju, v nadaljevanju pa je kultura ostala edino področje, ki si ga je za vrednotenje zadržala država. Že v 80. letih minulega stoletja smo nasprotovali temu, da kulturnike nagrajuje partijska država in smo želeli, da bi o nagradah odločala stroka. Vendar so stvari ostale nespremenjene do danes. Tudi tej državi ustreza, da ima v rokah inštrument, preko katerega lahko nagrajuje svoje pristaše.