Skladatelj Pavle Merku za STA: Evropska kultura in družba bosta izginili

Vaše življenje sta zaznamovala glasba in jezik. Glasba je povezana z jezikom in vsak jezik vsebuje prvine glasbe. Ampak glasbeniki radi poudarite, da muzikalnih občutij ni moč opisati z besedami. Zakaj jih je tako težko ubesediti?

Vedno pravim, da je glasba govorica, ki pove malenkostne razlike, ki jih beseda ne zna. Violino sem začel študirati, ko sem bil star tri leta in pol. Torej sem znal brati note skoraj tri leta prej kot črke. Mama mi ni nikoli povedala pravljic, ko me je dala spat. Šla je v sosednjo sobo in z očetom sta igrala: on violino, ona klavir in še družinski prijatelj je prišel s svojim čelom. To so bile najlepše pravljice, ki sem jih slišal. Zato ni čudno: ko mi je zdravnik med drugo svetovno vojno prepovedal študirati violino, ker sem dobil v zaklonišču vnetje rebrne mrene, sem se potolažil s tem, da sem postal skladatelj.

V knjigi Poslušam ste zapisali, da je srž vsake umetnosti resnica. Skladatelje ste razdelili med iskatelje resnice, ki so do nje prišli po trnovi poti, in tiste, ki so bili z resnico obdarjeni. Sebe ste uvrstili med prve. Zakaj?

Ker sta me poznavanje resnice in prisotnost dvomov vedno zaposlili, da sem iskal svojo pot. To sem čutil po svojem življenju. Imel sem srečo, da sem moral delati stvari, ki sem jih rad delal. Poleg tega me je žena dobro razumela in mi pomagala, kakor jaz njej. Do 78. leta sem imel čudovito življenje, potem je prišla bolezen: ne smem brati, ne smem pisati in kmalu bom oslepel. Ampak raje oslepim, kakor bi oglušel.

V navedeni knjigi ste se opredelili za zapoznelega ekspresionista. Bi svojemu opusu zdaj, tri desetletja pozneje, dali enako oznako?

Zdaj sem dodal še predpono neo, torej neoekspresionizem, ker je to že korak naprej proti preprostosti, proti ljudski glasbi, ki je ne zanemarjam. Vendar priznam, da predvsem cenim ekspresioniste dunajske šole in redke italijanske ekspresioniste, kot je Luigi Dallapiccola. Čeprav imam rad vse, kar je dobrega v glasbi.

Politika nima posluha za resnico in rada nagrajuje le tiste, ki se ji udinjajo. To so prav tako vaše besede. Kako se potem počutite kot nagrajenec v letu, ki je pri najvišjih priznanjih za umetnost v javnosti pustilo vtis, da izbira dobitnikov dejansko ni povsem transparentna?

Nekaj sem slišal o tem, ampak ker ne smem brati, mi je težko poznati vse, kar bi rad poznal. Naj uredijo drugi. Jaz sem pri tem popolnoma tuj in lahko uživam, da sem dobil nagrado.

Če resnica, ki jo posreduje glasbena umetnost, ni imanentna političnim niti ekonomskim interesom in niti družbi, ki je prenasičena z zvoki, kje je potem danes mesto umetniški glasbi? Koga še lahko nagovori razen ustvarjalcev samih?

Ni razlike med resno, ljudsko in lahko glasbo, je samo veliko več ljudi, ki pišejo lahko glasbo, čeprav so med njimi redki, ki jo znajo pisati dobro. Ker tudi med resno glasbo je slaba in tudi med lahko glasbo je dobra.

Ampak nastal je vtis, da je resna glasba izgubila stik s poslušalcem, kar je verjetno tudi posledica zgodovinskega razvoja, ki je prekinil s tonalnostjo, sledila je avantgarda...

Gotovo. Poleg tega je bila ena sama struja, ki je dozorevala. Danes smo skladatelji razdeljeni v več struj in ni več tiste transparentnosti, tiste jasnosti, ki je bila nekoč.

Pa bi še bilo mogoče premostiti ta prepad?

Na žalost sem drugačnega mnenja. Vsa naša evropska kultura in družba razpadata in bosta kmalu izginili.

Zakaj menite tako?

Ker sem pesimist. Ker vidim, kaj se dogaja. Kreganje povsod. Nekoč smo šli na volitve z jasnimi idejami, zdaj jih ni. Trst, v katerem sem se rodil in živel, propada, v rokah ga imajo nesposobni ljudje. Zato vedno pravim, da ni več mesto, ampak truplo nekdanjega mesta. In ta moja ideja se širi počasi na vso Evropo.

V kakšnem smislu?

V smislu življenja, družbenega življenja. Mislim, da je moja generacija doživela največ močnih presenečenj v življenju, nobena druga generacija prej in verjetno tudi zdaj ne doživlja toliko sprememb in razočaranj. Imam dobre prijatelje povsod, kjer sem delal in kjer slišijo mojo glasbo: Rimu, Arezzu, Vittoriu Venettu, Benetkah, Mariboru, mestih v južni Nemčiji. Samo v dveh mestih, to sta Trst in Ljubljana, imam skoraj več sovražnikov kakor prijateljev. In to sta mesti, kjer sem največ delal.

Če se vrneva na prepad med resno glasbo in občinstvom, ki se je izkazal v 20. stoletju...

Občinstvo bi morda še bilo, ne tako številno kot nekoč, če ne bi bile organizacije odvisne od politikov, od denarja. In tam so nevarnosti za gledališča, za družbe, ki gojijo glasbo, hujše. Ampak marsikje delajo dobro. Vsaj do leta 2005, v redkih primerih tudi dlje, sem imel čudovite stike z nekaterimi mesti, predvsem v Italiji. Italija ni dežela zborovskega petja, vendar me je nek zborovski dirigent v Rimu naprosil, naj pišem slovenske ljudske pesmi, da jih bodo izvajali v izvirniku. Rekel je, da bo dokazal, da so najboljši zborovski skladatelji v Italiji Furlani in Slovenci.

Se pravi, da se resna glasba ni toliko izgubila v množici drugih zvrsti, kot je težava v denarju?

Da, v veliki meri. Zato, da bi privlačila ljudi, imajo gledališča včasih čudne programe. Ko me je Gledališče Verdi v Trstu povabilo, da napišem opero (Kačji pastir, op.a.), sem telefoniral prijatelju, založniku v Kölnu, ki je dejal: Pavle, ne splača se več pisati oper. Ni mi šlo za zaslužek, šlo mi je za radovednost. Hotel sem razumeti, kako skladatelj piše opero. Bila je uspešna, doslej je imela 21 izvedb v Trstu in v Mariboru, kar ni malo za moderno opero.

In bila je prva opera v slovenskem jeziku, ki so jo uprizorili v teatru Verdi.

Sploh prva prisotnost slovenskega avtorja v tem gledališču.

Zakaj ste nehali komponirati?

Ko sem se 11. maja 2004 zbudil, sem tako začutil. Če bi še komponiral, bi se samo ponavljal. Sledil sem zgledu Rossinija. Sem pa vesel, da sem napisal nekaj glasbe, ki služi, ki še živi.

Tudi v knjigi ste zapisali, da se morajo skladatelji zavedati, da pišejo za ljudi.

Seveda. Več kot polovico stvari, ki sem jih napisal, sem zavrgel. Že tako sem napisal preveč. Ker človek ne piše samo uspelih in dobrih stvari, piše tudi neumnosti.

Posluh je imel glavno vlogo tudi pri vašem raziskovanju slovenske govorice v Italiji. Bili ste ostri do ljubljanskih slavistov zaradi potvarjanja živih zamejskih krajevnih imen. Bi morali imeti več glasbenega posluha, da se to ne bi zgodilo, ali zgolj več stika s terenom?

To je bilo politično vprašanje. V času komunizma raziskovalci niso smeli prestopiti državne meje. Jaz sem odgovoril s tem, da nisem več šel onkraj meje, ampak sem se zanimal za Benečane. Upošteval sem mejo, ki je škodila na eni in na drugi strani. V Terski dolini sem bil prvi Slovenec, ki jo je raziskoval, pred mano je bil samo Poljak eno stoletje prej. In Benečani so mi hvaležni.

Ampak ravno pomanjkanje stika s terenom je verjetno eden glavnih dejavnikov, ki privedejo do potvarjanja imen. Že takoj na začetku ste me popravili pri naglasu.

Zdaj celo mi uporabljamo ljubljanski naglas. Ampak to je tržaški naglas, ker Tržačani spremenijo vse naglase. Moj oče je po mamini smrti imel služkinjo. Bila je kmetica, Kraševka in je vedno pravila Viden. Danes vsi pravijo Videm, tudi na Krasu. To pomeni, da je nekdo kvaril slovenščino: šola, cerkev in politiki. Cerkev je v Furlaniji oziroma Benečiji, kjer imam prijatelje med redkimi ostanki slovenskega klera, dosegla, da ni več duhovnikov. Najmlajši so več kot 80 let stari. Bomo videli, kaj se bo zgodilo. Jaz bom skušal govoriti najčistejšo, ljudsko slovenščino. Zato v mojih spisih ne boste nikoli našli spačenke Videm.

Kaj pa na to pravijo vaši kolegi slavisti?

Jih ne zanima. So problemi, ki so daleč od ljubljanskih slavistov. Razen redkih izjem.

Koliko je torej ljudski jezik še pristen?

Precej živa je ljudska zavest v Nadiških dolinah. Terske doline se praznijo. Imam prijatelja duhovnika iz bogatega furlanskega mesteca, ampak ne mislite, da govori tersko narečje, čedalje manj. Starši začenjajo govoriti italijansko. Dokler je bilo kmečko življenje v Benečiji v rokah žensk, ker so moški hodili okrog delat, pa je bilo tako.

Že leta 1983 ste trdili, da je družbeni razvoj okrnil narečja in da sta ostali pretežno le še dve vrsti slovenščine: "prostaški govor lumpenproletariata", ki se je navzel "srbskega bentenja", in govor "ljubljanskega meščanstva s kavico in kruhkom in putrčkom in cukrčkom". Dostojna slovenščina da je ostala le še med Slovenci v Italiji, na avstrijskem Koroškem, na Madžarskem in v kakšnem slovenskem kraju Bogu za hrbtom. Kakšno se vam zdi stanje danes, ko je naš jezik tudi poln anglizmov?

V italijanščini je enako. Moja žena je bila anglistka, zato mi je prevajala, česar nisem razumel. Zdaj ne razumem niti italijanskih časopisov, toliko je angleških besed. In to je povsod. Manjka neka zavest o nacionalni prisotnosti. Nisem nacionalist, sem antinacionalist, ker nacionalizem je posebno tukaj napravil veliko zla, ampak spoštovanje do naroda, do njegovega jezika, do vsega izginja. In niti ne počasi. Kaj bo jutri, vam ne znam povedati. Ne bi se čudil, da majhne države izginejo, z njimi tudi Slovenija, in potem tudi večje države, ki zdaj gospodarsko propadajo, recimo Italija. So druge rase, ki lahko napredujejo in bodo osvojile Evropo. Morda govorim neumnosti, ampak sem pesimist.

Ampak ko človek prebira o slovenski skupnosti v tujini, dobi občutek o izredni etnični pripadnosti.

Slovenci smo se po tem, ko so šli Američani od tod, razdelili v bele in rdeče. Tudi tukaj so prevladovali komunisti, ki so dobivali denar za življenje in ukaze za politiko iz Beograda in Ljubljane. Zdaj so ti ljudje nesposobni delati s samostojno glavo, druga polovica pa je tako maloštevilna, da ne bo vplivala niti, če je nekaj dobrega. Komunistična Jugoslavija je pošiljala denar, zdaj ga ne pošilja nihče več in počasi propadamo vsi.

Res je večkrat slišati, da je Trst za Ljubljano daleč. Verjetno s tem niso mišljeni kilometri...

Gotovo ne. Imam dobre prijatelje v Ljubljani, ki se strinjajo s tem.

Kako pa so mlajše generacije, recimo generacija vaših potomcev, seznanjene z zgodovino Slovencev v Italiji?

To je odvisno od vzgoje. V veliki meri starši ne znajo več vzgajati. Imam nekaj čudovitih vnukov, od tega tri moške vnuke in vsi trije imajo italijansko punco. Imajo pravico do tega, ampak niti eden ni čutil potrebe, da bi bilo drugače. Za to je kriva neelastičnost prejšnjih generacij. Če sem nekoč napisal, da ščijem proti vetru, vem, kaj sem napisal. Sem precej osamljen, ne vidim dobrega razvoja v družbi okoli sebe.

Vseeno imajo vaši vnuki srečo, da bodo od svojega dedka slišali, kako je bilo v času nasilnega molka, kot ste poimenovali obdobje poitalijančevanja.

Kolikor vem, ni nikogar, ki bi o tem pisal. Nimam stikov ali vsaj dobrih stikov z zgodovinarji. Je veliko ljudi, ki mislijo, kakor jaz, ampak ne pišejo in ne vplivajo na družbo.

Sami ste do konca vojne prebrali štiri slovenske knjige, kajti vaš materni jezik je bila tržaška italijanščina, in prva beseda, ki ste jo izrekli v slovenščini, je bila "pišmevrit".

Doma sem slišal govoriti slovensko, ampak nisem vedel, kaj pomeni. Enkrat sem jo ponovil in dobil mamino klofuto. Ni bilo treba prevajati.

Bili ste med ustanovitelji Skupine 85, namenjene sobivanju obeh tržaških kultur. Koliko ste še v stiku z najstarejšima predstavnikoma, Borisom Pahorjem in Alojzom Rebulo?

Z Gigijem Rebulo, kot mu pravim, se dobro razumem. Spoznal sem ga, ko sem šel na Univerzo v Ljubljano. Zdaj se vidiva zelo redko. Pahor je ubral svojo pot. Nekoč me je vprašal, kaj si mislim o njegovem delu, s katerim je zaslovel. Dejal sem mu, naj vrže proč polovico. Ko je izšla druga izdaja, je to storil, ampak nisva bila več prijatelja.

Kaj se bo zgodilo z vašo zapuščino?

Podaril jo bom muzeju Schmidl v Trstu.