Pesnik in glasbenik Milan Dekleva o Pengovu: Bil je zelo samotni popotnik

Pengova je Dekleva, ki je leta 2011 tudi prispeval zapis k njegovi knjigi zbranih pesmi Drevo in zvezda, označil kot zelo samotnega popotnika. "Prestolnice ga niso toliko zanimale, niti tamkajšnji odri. Zanimali so ga tisti odri, kjer so se okoli njega zbrali ljudje, ki so ga imeli radi in ki so znali centi njegovo glasbo," je dejal.

Pengovu je uspelo zaradi daru, ki ga je nosil v sebi, poetično besedo in zvok uglasiti na nek popolnoma samosvoj način, je dejal Dekleva.

Ob tem, da ima Pengov veliko sledilcev, pa je Dekleva dodal, da je Pengov postavil tako visoko normo, da jo je težko doseči, kaj šele preseči.

Režiserka Maja Weiss, ki a Pengovom sodelovala že večkrat, ga je označila kot enega največjih slovenskih pesnikov, pa čeprav, kot je dejala za STA, ni nikoli dobil Prešernove nagrade. Nazadnje je z njim sodelovala pri filmu Darfur - Vojna za vodo, za katerega je Pengov napisal pesem Jebel Marra. Z možem Petrom Braatzem sta se, kot je dejala, od njega poslovila v soboto.

"Pogrešali ga bomo," je dejala Weissova in dodala, da je Pengov vedno živel svojo pot, njegova poezija, njegov glas in njegova glasba pa ostajajo za večno. Pesem Cesta po njenih besedah povezuje številne neodvisne umetnike na slovenski sceni in jim bo še naprej vir navdiha in ustvarjalni življenjski moto.

Braatz, ki se je, kot je povedal za STA, s Pengovom seznanil pred 20 leti v Ljubljani, pozneje pa se je iz tega razvilo prijateljstvo, je velik občudovalec njegove glasbe. Meni, da sodi Pengov v sam vrh svetovne poezije, ob bok pesnikom, kot je Leonard Cohen. Sam je tudi predlagal, da Pengov napiše pesem Jebel Marra za film o Darfurju.

"Škoda je, da večina ljudi v Evropi ne razume slovensko, zato ne morejo doumeti lepote njegove glasbe, ki je bila vedno izjemna," je dodal režiser.

Tomaž Pengov je s svojo ploščo Odpotovanja (1973) spremenil glasbeni zemljevid tedanje Jugoslavije. S svojimi pesmimi je zavezal cele generacije k resnemu in predanemu ustvarjanju. Bil je izjemno občutljiv in zadržan, tako da se je le redko razjezil, je za STA o njem dejal kantavtor Jani Kovačič.

A takrat je imel tako prav, da nam je bilo vsem nerodno, kako smo to dopustili. Bil je že legenda, ko sva se spoznala, čeprav sem bil na njegovem prvem koncertu v Križankah (1972) in kasneje na koncertih Salamandra. Imel je prav poseben občutek za lepoto, kar se je izjemno jasno pokazalo v njegovih pesmih in glasbi.

Tomaž nikdar ni ločil poezije od glasbe, zanj je bilo to eno. Zelo dolgo je pripravljal in pilil svoje pesmi, nikdar ni bil zadovoljen s posnetim. Imel je zanimivo prirejeno kitaro z basovskimi plastičnimi strunami in visokimi kovinskimi. "To mi najbolj ustreza," je govoril. Zelo rad je igral na svojo lutnjo, ki mu je bila ljubša kot kitara, a je bila pretiha, tako da je na koncertih igral kitaro. V najinih redkih, a neskončno dolgih razgovorih sva načenjala vse mogoče, zlasti o glasbi in kako kaj početi, zaigrati in predvsem - čemu.

Zadnja leta je, se še spominja Kovačič, že težko zbiral besede, ni mu bilo mar, kako živi, včasih mu je bilo prav vseeno, ali živi. Preobčutljiv je bil za ta svet, zato je vedno odhajal, včasih kar sredi razgovora ali pa je kar izginil. Zdaj je - odpotoval. Hvala za pesmi, je sklenil Kovačič.

Pengov je svojo glasbeno pot začel konec 60. let, ko je med drugim igral in prevajal pesmi Boba Dylana. Leta 1973 je izdal Odpotovanja, prvo neodvisno posneto slovensko ploščo, ki še danes velja za nepresežen kantavtorski izdelek v Sloveniji.