Marko Marijan Mušič izvoljen za predsednika SAZU

Mušič (1941) je bil od decembra lani namestnik predsednika. Predsedstvo SAZU ga je za namestnika izvolilo po smrti dotedanjega predsednika, akademika Jožeta Trontlja. Danes pa ga je večina od skupno 97 članov akademije izvolila za predsednika.

Kot je po izvolitvi povedal za STA, se mu zdi posebna vrednost, da so mu zaupali vodenje SAZU v "težkem, nelagodnem in odgovornem obdobju" po slovesu akademika Trontlja. Pri vodenju najvišje nacionalne znanstvene in umetnostne ustanove namerava spoštovati prastaro pravilo, ki velja že od ustanovitve prvih evropskih akademij v 17. stoletju - da je akademija vredna natanko toliko, kot so vredni njeni člani.

Izzivov in vizij za delovanje je po njegovih besedah vedno dovolj, bilo pa bi "nenavadno, najbrž celo narobe, če se kot arhitekt ne bi zavzemal za kulturo in identiteto prostora Slovenije, za spoštovanje naše graditeljske tradicije, našega anonimnega ljudskega stavbarstva, dosežkov našega anonimnega ljudskega genija in naše izjemne, tudi v svetu priznane naselbinske kulture".

Zavzemal se bo tudi za "ohranitev prelepe, a žal zelo krhke kulturne krajine, ki je iz dneva v dan plen, ki jo uničujemo z nepremišljenimi ali zgolj investicijsko argumentiranimi posegi".

Poleg tega se bo zavzemal za dvig kvalitete sodobne slovenske arhitekture, ki se je po obdobju svetovnega spoštovanja z arhitekti akademiki Jožetom Plečnikom, Edvardom Ravnikarjem, Savinom Severjem, Stankom Kristlom in Milanom Miheličem danes znašla v "nezavidljivem, vsekakor provincialnem položaju". Po mnenju novega predsednika SAZU je "skrajni čas, da jo zopet dvignemo na tisti sloveči piedestal, ko je ljubljanski šoli za arhitekturo veliki Le Corbusier rekel Votre belle ecole d'architecture (Vaša lepa šola za arhitekturo)".

Mušič je bil v SAZU izvoljen leta 2003, takrat kot izredni član. Redni član je od leta 2007. Projektiral je tako javne stavbe, denimo univerzitetno središče v Skopju, kot sakralne objekte, npr. ljubljanske Nove Žale. Med drugim je zasnoval tudi spominski park Teharje ter pripravil načrt za novo univerzitetno knjižnico v Ljubljani, ki pa ni bil uresničen.

Kot piše na spletni strani SAZU, je njegov impozanten arhitekturni opus prepoznaven po duhoviti prostorski razgibanosti in harmoniji, polni simbolnih znamenj, lepote in smisla.