Slikarka s peskom Stanka Golob za STA: Izziv je vedno nekaj novega

Stanka Golob, rojena leta 1952, je na likovno pot stopila kot ljubiteljska slikarka, opazovanje narave pa jo je privedlo do tega, da je začela raziskovati pesek in ga uporabljati kot slikarski medij. To tehniko vseskozi raziskuje in nadgrajuje tako v motivnem smislu kot tudi pri uporabi podlag. Leta 2012 jo je okronala z diplomo na Šoli za risanje in slikanje Arthouse v Ljubljani. Atelje, ki ga trenutno prenavlja, ima v domači vasi Grahovo ob Bači.

Pesek nabirate na sprehodih, po vodotokih, gorah, kamnolomih. Kaj sledi? Spiranje, presejanje, sortiranje po barvnih odtenkih in debelinah?

Najvažnejše je dobiti v naravi specifičen barvni odtenek. Dobim ga tako, da opazujem kamne v potokih. Če vidim npr. več zelenkastih kamnov, potem grem ob strugi navzgor in gledam, kje se ta material posipa vanjo. Ker običajno gre za kamnine, obarvane s kovinskimi oksidi. Če je to baker, so modro-zelene, če je železo, so rdeče-rjave, če je aluminijev boksit, vleče na vijolično, od osnovne kamnine, ki je prepojena z oksidom, pa je potem odvisno, koliko je ta odtenek peska svetel. Tako da kamorkoli grem, opazujem kamne, peske, brežine. Veliko peskov sem nabrala tudi pod skalami. Pozimi, ko jih zmrzal zdrobi, se pod pečinami dobi drobnejši material, ki ga že na licu mesta presejem s sitom debeline enega centimetra. Kar je manjše od centimetra, dam v posodo in prepeljem domov.

Za lažji transport sejem že na terenu. Doma pa je treba pesek najprej dobro oprati, da se odstrani vsa umazanija, ostanke zemlje, liste, iglice, nato sledi sejanje na različne debeline. Sejem tako, da imam sito v vodi, ker je pesek potem bolj čist, sicer bi bila površina prašna in ga lepilo ne bi prijelo. Imam približno deset različnih debelin sit: najbolj drobnega presejem skozi najlon nogavico ali skozi specialno cedilo za mleko. Potem ga posušim, pospravim v posodice in v regale. Teh regalov je zdaj že veliko, saj sem dobila preko 60 različnih odtenkov peska v Sloveniji. Vsi so presejani na vsaj sedem različnih debelin, tako da lahko izračunate, koliko posod je to.

Nabirate po vsej Sloveniji?

Da, čeprav so bolj pestre kamnine na Štajerskem, na Pohorju, na območjih, ki so starejšega vulkanskega izvora. Pa tudi na Tolminskem na prehodu med alpskim in predalpskim svetom je pesek zelo zanimiv, ima izrazite barvne odtenke, medtem ko je območje Krasa bolj enolično. Svetel kraški kamen je le tu in tam obarvan s kakšnim oksidom.

Ampak sejanje na sedem različnih debelin - to se sliši kot zelo zamuden postopek.

Priprava je kar zamudna, ampak prav različne debeline so bile povod, da sem pesek začela uporabljati kot slikarski medij. Že prej sem slikala z barvami in na izobraževanjih pri Javnem skladu RS za kulturne dejavnosti spoznala osnovne likovne zakonitosti, ko pa sem ugotovila, da isti pesek, presejan na različne debeline, že učinkuje globinsko, se pravi, da lahko prikažem iluzijo globine v sliki, ni bilo treba veliko razmišljati. Nekoliko je k temu pripomogel še splet okoliščin, kajti v naši reki Bači je pesek izjemno temen, v Soči pa skoraj bel. In življenjska izkušnja je bila: če smo delali omet iz mivke iz Bače, je bil tako temen, da je moralo slediti trikratno osnovno zidarsko beljenje, če pa smo uporabili pesek iz Soče, je bilo dovolj le eno beljenje. Ugotovila sem, da bom lahko tonsko slikala, če uporabim samo različne debeline ter svetlo in temno različico. In za oblikovanje prostora je to dovolj.

Vaše prve slike iz peska so bile črno-bele.

Vse je bilo črno-belo, ker sem imela na dosegu roke črn in bel pesek. Potem pa so me na podlagi prvih del začeli vabiti na razna likovna srečanja, kjer sem pozorno opazovala svet okrog sebe. Prvi barvni pesek sem našla v nekem potoku pod Pohorjem, posušil mi ga je kovač na kurišču, vključila sem ga kot detajl. Zelen pesek, ki ga zelo veliko uporabljam, sem opazila v asfaltu na Gorenjskem, zato sem vprašala kar cestno podjetje, kje imajo kamnolom. Svetlo moder je s Pohorja in so ga včasih mleli v Hotavljah. Ampak to so takšne barve, da ljudje težko verjamejo, da so naravne.

In potem sledi lepljenje na podlago?

Bistveni del je načrtovanje slike. Napraviti moram natančno skico, jo prenesti na podlago, naj si bo platno, les, kovina ali steklo, razdeliti na ploskve in za vsako ploskev določiti barvo in debelino peska. Vedno imam pripravljene skice za pet, šest slik, ker se mora vsaka ploskev vmes posušiti. Najbolj pomembno je, da dobro predvidim, kako bo kaj učinkovalo, ker debelina peska zelo vpliva na kompozicijo. Če tega ne postavim pravilno, je redko kdaj mogoče kaj popraviti: pri ploskvah z drobnim peskom še gre, pri debelejšem pesku popravkov ni. Samo lepljenje peska pa je bolj obrtniško delo.

Koliko časa potem traja, da nastane končna podoba? Eno ali dvodnevnih delavnic se ne morete udeleževati, ker v tem času ne morete dokončati slike.

Absolutno več kot dva dni. Ex-tempori ali kolonije se začnejo s prazno podlago, od tam naprej moram sliko načrtovati. Ovira je tudi vreme. Če je več kot 25 stopinj, z običajnim lepilom za les, s katerim lepim na lesonit ali platno, ne smem delati, ker se v njem ustvarjajo plini in na površini nastanejo mehurčki. Če je deževno vreme, pa se ne posuši pravočasno. Večkrat se zgodi tudi, da nimam točno takšnega odtenka peska, kot bi ga potrebovala, čeprav peljem s seboj veliko materiala.

Koliko peščenih del se je nabralo v vseh teh letih?

Večino sem si fotografirala, nimam pa vseh dokumentiranih. Nekaj časa sem skušala tudi slediti, kam dela gredo, ampak to skoraj ni mogoče, saj gredo tudi za darila in donacije. Nastalo pa jih je preko 300.

Ste kakšno prodali tudi v tujino?

Tudi, recimo na Norveško, v Italijo, Nemčijo, Kanado, ZDA.

Zakaj ste z barv, platna in čopiča prešli na peske naravnih barv? Kaj vas je spodbudilo k temu?

Sem človek, ki ni za tekoči trak. Ne morem ponavljati stvari, vedno iščem nekaj novega. Ko sem slikala z barvami, sem veliko upodabljala vasi ali domačije, ki so bile porušene v potresu. To mi je bil vedno izziv. Najbolj zanimivo mi je bilo slikati domačije, za katere ni bilo fotografij, torej po opisu. Ko sem pri tihožitjih ali krajini prišla do stopnje, da sem dobila učinek, ki sem ga želela, me to ni več zanimalo. Nekoč sem našla v Bači izredno lep črno-bel kamen z drobnimi črtami, podoben lipovemu listu. Nalepila sem ga na podlago in poskušala napraviti ozadje z barvo, ampak ni šlo. Zato sem pred hišo vzela pesek in okrog kamna nasula drobnega, nato srednjega in na rob debelejšega. Dobila sem optično vdolbinico, kamen je v ozadju dobil svoj prostor. Slikanje z barvami sem opustila in začela raziskovati likovne učinke peska.

Tone Lapajne je ustvarjal z barjansko zemljo. Je še kdo, ki bi uporabljal kaj podobnega?

Bilo je veliko poskusov, ampak ni vztrajnosti. Kmalu začnejo uporabljati umetno obarvane peske.

Tako kot ste prej z barvami tudi zdaj s peskom ustvarjate krajine, figure, geometrijske abstrakcije...

Še vedno sem v fazi raziskovanja, kaj lahko naredim s tem materialom, kako naj se poigravam z debelinami, barvami. Ne držim se trendov, ampak enostavno uživam pri tem. Pri oblikovanju motivov pa izhajam iz neke notranje nuje, da izrazim določene občutke. Recimo na sliki Topolovo sem upodobila istoimensko vas v Benečiji in silhueto moškega, saj se bo vas brez prisotnosti ljudi izgubila v gozdu.

Vaš zadnji cikel se imenuje Dinamika eksistence, v njem so človeške silhuete. Likovna kritičarka Monika Ivančič Fajfar je ob vaši pravkar končani pregledni razstavi v Kanalu zapisala: "Telesna govorica figur izraža globoke čustvene in eksistencialne stiske." Kaj vse se skriva za to besedno zvezo?

Pod naslovom tega cikla, ki še ni zaključen, je moje opazovanje današnjega časa, ko vsepovsod obstajata blišč in beda, razlike pa gredo v nerazumljive razsežnosti. Kaj bo to ustavilo, ne vem, verjetno samo revolucija. Nimam upanja, da bi za te svetovne elite, ki so zasvojene z denarjem veliko bolj kot narkomani z drogo, obstajalo kakšno zdravilo. Kajti to so ljudje, ki so brez vesti.

Kakšen je bil obisk razstave? Jo boste postavili še kje?

V Kanalu je galerija kot nalašč za postavitev pregledne razstave, ker je razčlenjena in lahko vsak sklop predstaviš v svojem prostoru. Obisk je bil neverjetno dober. Zaenkrat pa nimam povabila za še kakšno galerijo, kjer bi lahko predstavila teh 40 del. Sicer pa sem imela že več kot 60 samostojnih razstav doma in v tujini.

In kaj porečete o trenutnem položaju v umetnosti?

Ker se je spremenil način življenja, je umetnost dostopna veliko več ljudem. Ogromno je tudi ustvarjalcev, vendar je iz te mase težko izluščiti kvaliteto, naj si bo na slikarskem, literarnem ali glasbenem področju. Dejansko ima danes, tako kot pri kapitalu, največ možnosti za uspeh tisti, ki je najbolj agresiven in se zna promovirati. Zame pa je najpomembnejše, da lahko raziskujem in uživam pri tem, kar delam.