Thomas Brussig za STA: Pisatelju je v diktaturi vedno lažje kot drugje

Brussig, rojen v Vzhodnem Berlinu leta 1964, se v svojih delih osredotoča na življenje v Nemški demokratični republiki (NDR). Uspeh mu je prinesla knjiga Junaki kot mi, ki je v Nemčiji izšla leta 1995, v slovenskem prevodu pa leta 1999.

Z delom, ki na satiričen način opisuje padec Berlinskega zidu, se je Brussig uveljavil kot eden najpomembnejših nemških pisateljev mlajše generacije. Njegova dela so bila prevedena v več kot 28 svetovnih jezikov; v slovenščino je poleg Junakov kot mi prevedeno še delo Berlinska orgija, ki opisuje življenje v rdečih četrtih nemške prestolnice.

Berlin poznate zelo dobro. Kako se je razvil po padcu zidu?

Pred padcem zidu sem poznal le manjšo polovico mesta, a mislim, da je v svojem bistvu ostalo enako. Še vedno združuje raznolikost in tolerantnost. To je mesto, ki revežev ne potiska na obrobje; tudi z malo denarja se lahko v Berlinu dobro živi. Vse to je mesto ohranilo tudi v zadnjih 20 letih. V Berlinu je vse enakovredno, nič ne prevladuje. To je njegova privlačnost. Čeprav je center zaradi prihoda vlade postal bogatejši, se njegovo bistvo ni spremenilo.

Nekdanji Vzhodni in Zahodni Berlin sta se že pred več kot desetimi leti zrasla v celoto. Obstajajo četrti, ki so bile nekdaj vzhodnonemško sive, zdaj pa so polne življenja. Takšen je recimo Prenzlauer Berg, ki so ga "zavzeli" južni Nemci - postal je skoraj kot Stuttgart v malem. S problematiko vzhoda in zahoda se ukvarja celotna Nemčija. V Berlinu je skoncentrirana na zelo majhnem prostoru, a sta v njem vzhod in zahod začela preraščati en v drugega v tolikšni meri, da so se razlike že skoraj izničile. Še vedno obstajajo, a v dobrem smislu. Berlin je bil in ostaja izjemno pragmatično mesto - razlike so obrnili v svoj prid.

Ste precej oster kritik NDR, a ste na literarnem večeru v Cankarjevem domu dejali, da lahko majhnost in ljubkost lažje povezujete z NDR, kot pa s sedanjo Nemčijo. Zveni kot pozitivna ocena...

Pisatelju je v diktaturi vedno lažje kot drugje, ker se lahko zelo ciljno zgraža nad oblastjo in zelo jasno opredeli do "sovražnika". Ko govorim o ljubkosti NDR, je to zelo subjektiven pogled pisatelja. Morda se še vedno bolj vidim kot del nekdanje republike kot pa sedanje situacije, ko sem le majhen glas v izjemno veliki kulturni srenji.

Nekoč sem srečal nekega ruskega pesnika, ki je izjavil, da včasih hrepeni po časih, ko so ljudi ustrelili zaradi ene pesmi. To se mi zdi smešno oziroma egoistično. Zavedam se, da so lahko represivni časi boljši za literaturo, a za družbo nikakor. Vsekakor mi je ljubše, da trpi umetniško ustvarjanje in gre večini bolje.

Pravite, da ste bili v NDR v opoziciji, a nikoli aktivist. Zakaj?

V nekem trenutku sem se zavedel, da nočem nikoli končati v zaporu. Ne bi se znašel, ubilo bi me. Zato sem moral poiskati pot, da sem zaživel v jasni distanci do režima, ne pa tudi, da bi se izpostavil na način, ki bi lahko ogrozil mojo svobodo. K sreči sem bil še zelo mlad, ko je zid padel in se je končala tudi represija.

Kot razumem, menite, da evforiji revolucije vedno sledi streznitev in razočaranje. Lahko pojasnite?

Revolucija je vedno izjemno doživetje, ki te notranje napolni. Vsaki generaciji, vsakemu posamezniku bi privoščil, da doživi revolucijo na svoji koži. Lekcija, ki sem jo sam potegnil iz revolucije, potrdila pa sta jo tudi Oranžna revolucija v Ukrajini in Arabska pomlad, je, da je po veliki revolucionarni evforiji na vrsti razočaranje in streznitev. Podobno je pri ljudeh z bipolarno motnjo, ki imajo manične in depresivne faze - vsakdo si želi, da bi čim prej prišla manična faza in da bi se čim večkrat ponovila.

Tudi v delu, ki ga trenutno pišete, se ukvarjate z NDR. Lahko poveste več?

Pravzaprav pišem avtobiografijo, v kateri se pretvarjam, da še vedno živim v NDR. Verjetno bi bila podobna zgodba, če bi se slovenski avtor odločil napisati avtobiografijo, v kateri bi se pretvarjal, da še vedno živi v Jugoslaviji.

Obrniva se še k trenutnemu stanju literature v Nemčiji... Se razvija ali morda izgublja svojo ostrino?

V zadnjih letih sem sicer malo izgubil stik s sodobno nemško literaturo. Vendar si želim, da bi vsake toliko časa nastalo delo, do katerega bi se lahko opredelil vsak, bodisi negativno bodisi pozitivno. Delo, ki bi razburkalo gladino. Želim si, da bi bilo v literarnih delih več polarnosti. Menim, da nemški pisatelji pač nekaj pišejo, to se nato objavi, sledijo literarni večeri in turneje. Vse poteka po inerciji, premalo pa je literarnih svetilnikov, ki bi resnično zaznamovali določen trenutek, ki bi tudi v bralcih nekaj premaknili.

Zadnja velika uspešnica v Nemčiji, primerljiva s slovenskimi Čefurji Raus!, je bilo satirično delo Er ist wieder da Timurja Vermesa. To je knjiga, ki govori o ponovnem vstajenju Hitlerja oziroma o nekom, ki deluje enako kot on. To je zadnje delo, ki je bilo izjemno uspešno, a v literarnem smislu ni imel prav posebne teže. Res si želim več del, ki bi razburkala površino.

Kakšni pa so odnosi med starejšimi in mlajšimi generacijami pisateljev? Obstajajo avtorji, ki se borijo za svoj status in mlajših ne priznavajo?

O tem bi lahko pripravili predavanje. Zagotovo bi na to vprašanje vsak avtor podal drugačen odgovor - odvisno od odnosa do ostalih avtorjev. Zagotovo pa je generacijski odnos tako med avtorji samimi kot tudi med avtorji in bralci odvisen od vloge, ki so jo, predvsem v preteklosti, imeli avtorji. Imamo kalibre, kot sta Günter Grass in Martin Walser. Delovali so v času, ko se je formirala skupna država in so v tem smislu delovali tudi državotvorno. Vedno je bilo jasno, da bodo takšni avtorji tudi zgodovinsko relevantni za nemški kulturni prostor. Zasedli so ta zgodovinski moment.

Potem pa je prišla generacija, ki se je od tega družbeno angažiranega momenta popolnoma odmaknila. S tem niso hoteli imeti nič, bolj so se zanimali za jezik, za eksperimentalni pogled v literaturi. V tistem času so mnogi prenehali brati sodobno literaturo. Generacija za njimi, torej moja generacija, pa si je morala bralce ponovno pridobiti - s svojimi zgodbami, z drugačnim ustvarjanjem. Sicer menim, da je nemška literarna javnost zelo odprta do različnih poetik in tematik.

Ob tem imam občutek, da se mlajša generacija zelo malo ali pa sploh ne navdihuje pri starejših avtorjih. Ni mogoče govoriti o tradiciji, ki bi se kakorkoli nadaljevala. Seveda obstajajo vplivi starejših na mlajše, obstajajo prijateljstva, a nimam občutka, da bi se nadaljevalo neke vrste literarno gibanje ali družbeno gibanje skozi literaturo. Drznil bi si celo trditi, da se večina avtorjev mlajše generacije navdihuje pri tujih ne pa pri nemških avtorjih.