Brina Svit za STA: Od urednikov pričakujem nepopustljivost

Brina Svit, s pravim imenom Brina Švigelj Merat, od leta 1980 živi in ustvarja v Parizu. Med njena najbolj znana dela sodijo romani Moreno, Con Brio, Smrt slovenske primadone, Odveč srce, Coco Dias ali Zlata vrata in esej Hvalnica ločitvi.

Za Smrt slovenske primadone je prejela francosko literarno nagrado Pelleas 2001, za Moreno leta 2003 nagrado za francoski jezik in književnost, ki jo podeljuje Francoska akademija, za Odveč srce leta 2006 nagrado Maurice Genevoix, ki jo prav tako podeljuje Francoska akademija, za Noč v Reykjaviku pa leta 2011 evropsko literarno nagrado Madeleine Zepter.

Njena prva književna dela, ki jih objavlja pri ugledni založbi Gallimard, so bila prevedena iz slovenščine v francoščino. "Potem pa sem začela pisati v francoščini in sem vsako svojo knjigo prevedla sama v slovenščino. Se pravi, da vsako svojo knjigo napišem dvakrat," pravi pisateljica.

Lani je izdala knjigo Slovenski obraz, v kateri je opisala usodo več generacij slovenskih izseljencev v Buenos Airesu. Bralcem v slovenskem jeziku jo prav tako pripravljajo pri Cankarjevi založbi.

Na predstavitvi Noči v Reykjaviku ste dejali, da malce izgubljate stik z maternim jezikom.

Ker že 35 let živim v Franciji, v glavnem ves čas komuniciram v francoščini. Trideset let sem redno pisala za Delo, kar mi je na nek način pomagalo ohranjati slovenščino. Moja otroka sta odrasla, ne živim več z njima, zato sem manj v stiku s slovenščino, ampak še vedno ostaja moj materni jezik, tako da mi ni težko pisati v slovenščini. Pač pa rabim nekoga, ki to prebere. Kajti slovenščina se prav tako razvija. Odkar ne živim več v Sloveniji, se mi zdi, da se je jezik neverjetno spremenil. Dejstvo pa je tudi, da se jezik v tujini konzervira, tako da govorim že malce arhaično slovenščino. Na vsak način v slengu nisem več doma.

Kakšno je vaše sodelovanje z založbo Gallimard, kakšni so njihova pravila igre?

Pri Gallimardu je tako, da ko napišeš novo knjigo, jo preberejo najprej trije različni bralci, ki so ponavadi vsi zelo kvalificirani. Od teh treh branj morata biti dve pozitivni, šele potem gre tvoj rokopis na bralni komite, kjer se odločijo, ali bodo knjigo izdali ali ne. Se pravi, da izdaja niti približno ni avtomatična. Kljub temu, da sem njihova avtorica, se vsaka moja nova knjiga znajde na tej preizkušnji, tako kot vse knjige, ki jih objavijo. Torej če si pri nekem založniku, to ne pomeni, da boš tam do smrti. Na nek način sem na trgu in če nočem, da me bralci pozabijo, moram biti aktivna. Ena knjiga na tri leta je povsem dovolj, kajti s knjigo moraš živeti. To je potovanje, ki traja kar nekaj časa, preden prideš do cilja.

Lahko primerjate razmere na založniškem trgu v Franciji in v Sloveniji?

To sploh ni primerljivo. Francija ima ogromen knjižni trg, v Sloveniji pa takorekoč sploh ne obstaja oziroma je majhen. V Franciji so moje knjige cenejše kot v Sloveniji, kar že lahko pove vse. In v Franciji knjiga zelo hitro pride v žepno izdajo, seveda, če je prodaja dobra. Moja založba je v glavnem vse moje knjige izdala tudi v žepnici, kar pomeni, da sem jih prodala dovolj, da so si to lahko privoščili. Ampak tudi ko je knjiga v prvi izdaji, stane največ 17 evrov, v Sloveniji stane Noč v Reykjaviku 23 evrov, kar je veliko. Ne vem, če bi sama dala toliko za knjigo.

Kaj pa uredniški pristop v Franciji in pri nas? Kakšne so izkušnje na obeh koncih?

Vedno sem se zelo dobro razumela s svojimi uredniki. Od njih sem pričakovala kritičnost in ostrino, kar sem tudi zelo hitro izpostavila. Potem smo ves čas ohranjali ta odnos, da se mi takoj pove, kaj je dobro in kaj ne in kaj bi bilo treba popraviti. Je pa res, da se počutim zelo suverena pri, recimo, zgradbi. Če je šlo za kakšne popravke, so bili ti vedno samo lingvistični tako v francoščini kot v slovenščini. Glede na to, da je francoščina moj drugi jezik, je vedno treba kaj popraviti, čeprav mi je všeč, da ta jezik malo posiljujem. Po drugi strani pa mi slovenščina tudi malo uhaja, zato rabim nekoga, ki me kritično prebere. V bistvu pričakujem od svojih urednikov, da so do mene nepopustljivi.

Dotakniva se še promocije v Franciji in Sloveniji.

V Franciji me pošiljajo na knjižne sejme oziroma mi predlagajo, če grem, tako da se srečam neposredno z bralci. Zame je odnos z bralci najbolj pomemben. Zelo sem tudi vesela, kadar mi pišejo tradicionalno pismo s kuverto in znamko. Novinarskih konferenc v Franciji ni, ampak tiskovni predstavnik dva meseca pred izidom pošlje knjigo v broširani izdaji literarnim kritikom. Se pravi, da jo kritiki preberejo, preden pride na trg in ob izidu je knjiga takoj pospremljena z recenzijami. Takih vrst tiskovnih konferenc, kot jih organizirajo v Sloveniji, ni. Mislim, da te niso najboljša ideja. Veliko bolj zanimivo je, če ljudje preberejo knjigo in ti zastavijo vprašanja. Ne pa, da se novinarji postavijo pred tabo in želijo izjavo. Kakšno izjavo? Ali sem minister za zunanje zadeve in bom povedala, kaj si mislim o Ukrajini? Veliko težje je knjigo prebrati in potem postaviti vprašanje glede na vsebino.

V literaturi vas pogosto spremlja tango.

Tango je na nek način moj literarni teritorij, čeprav ga bom počasi zapustila. Je pa po drugi strani tudi rudnik zgodb. V tangu se dogaja toliko stvari, da se mi zdi včasih škoda, da jih ne bi izkoristila. Moja zadnja knjiga pa absolutno ni knjiga o tangu, uporabljen je le kot neke vrste podmotiv.

S tem plesom ste zelo povezani.

To je moja strast. Ko plešeš tango na tak način, kot ga jaz, je to tako kot hrana in pijača. Kadar nekaj časa ne plešeš, ti manjka, kot da si lačen ali žejen. Tako da imam vedno s sabo par čevljev in kamorkoli grem, zmeraj preverim, kje se pleše tango, tudi če sem v tujem mestu. Kadar sem na Krasu ali Ljubljani, točno vem, kje ga je mogoče plesati, da o Parizu in Buenos Airesu ne govorim - to so moja domača plesišča.