V zagrebškem muzeju Mimara razstava Papirnate sanje

Giorgio de Chirico (1888-1978) se je rodil v Volosu v Grčiji. V letih 1906-1909 je študiral na likovni akademiji v Münchnu, od leta 1909 je bil v Milanu in med letoma 1911-15 v Parizu. Slikal je prazne prostore s hladno arhitekturo in samotnimi postavami sredi ostrega kontrasta med svetlobo in temo ter tako ustvaril skrivnostno, irealno vzdušje.

Pod vplivom Arnolda Böcklina in Maxa Klingerja ter filozofije Friedricha Nietzscheja je v tem času s svojimi deli zaokrožil t.i. metafizično obdobje. V 20. letih minulega stoletja je začel ustvarjati magično-realistične podobe, po drugi svetovni vojni pa je v njegovem slikarstvu najti spet bolj klasične elemente. Vplival je na nadrealiste, pripadnike t.i. nove stvarnosti in tudi na ustvarjalce magičnega realizma.

Kot je ob razstavi zapisal umetnostni zgodovinar Tonko Maroević, srečanje z umetnikovimi gledališkimi skicami za predstavo Jorijeva hči morda pomeni manj, kot srečanje z njegovimi slikami. Dimenzije in tehnika so skromnejši, umetnik se je moral prilagajati standardom, pa tudi njegova domišljija se je morala ukloniti zahtevam dramskega teksta Gabrieleja D'Annunzija.

Vendar pa ima sodelovanje med de Chiricom, D'Annunzijem in dramaturgom Pirandellom leta 1934 v Rimu nedvomno zgodovinski pomen, saj predstavlja svojevrstno spravo med sicer popolnoma različnimi poetikami in estetskimi usmeritvami. V četrtem desetletju 20. stoletja so bile v Italiji močno prisotne težnje k povratku k redu in nacionalni integraciji, zato je bila tedaj mogoča simbioza med folkloro in avantgardno teatralnostjo, verizmom in metafizičnim begom iz realnosti.

De Chiricov delež v predstavi Jorijeva hči po Maroevićevem prepričanju ni bil zanemarljiv, nasprotno, bil je zelo pomemben in za dojemanje celote več kot konstruktiven. Kljub vsem omejitvam, ki mu jih je postavljala naloga sama, je slikarju uspelo podati svoje videnje in v najbolj značilnih detajlih vtisniti svoj osebni pečat.

Tako je denimo v notranjost kmečke hiše postavil nenavadno oblikovano klop, okno odprl na pokrajino, enako njegovim italijanskim trgom, kmečko dvorišče iz tretjega dejanja pa perspektivno zožil, kot je to počel v svojih prostorskih projekcijah.