Barbara Cerar za STA: Angel pozabe predvsem ne sme biti pozaba

Predstava Angel pozabe, dramatizacijo je opravil režiser Igor Pison, sledi ključnim točkam v istoimenskem romanu. V ospredju je družina, ki sodi med manjšino na avstrijskem Koroškem: Ona - pripovedovalka, Babica, Oče in Mama. Ona, ki jo igra Barbara Cerar, rezonira dogodke, ki imajo vsi po vrsti svoje začetke v času druge svetovne vojne. Od Babičine deportacije v taborišče, Očetove partizanščine do Mame, ki, kot razume stanje stvari sama, je talka družinskih razmer in odnosov.

Kako se je bilo spoprijeti z vlogo Nje iz dokaj avtobiografskega romana Maje Haderlap?

Odkar delam v gledališču, je to drugič, da sem se srečala z realno osebo. Prva takšna izkušnja je bila predstava po Dnevniku Ane Frank, v tem primeru je bila avtorica živa kot mit, simbol grozot holokavsta. Ne gre za večji igralski angažma, ta je enak, temveč za drugačno človeško odgovornost. Ne delaš zgolj predstave, temveč hkrati ohranjaš spomin na stvari, ki naj ne bi bile in ne bi smele biti pozabljene. V primeru Angela pozabe igram osebo, ki je živa in prisotna in ki je trenutno največja glasnica koroške zgodovine, Majo Haderlap. Zastavljala se mi je vrsta vprašanj. Režiser in avtor dramatizacije Igor Pison, ki je neverjetno nadarjen mlad režiser, o katerem bomo še veliko slišali, je vaje vodil z veliko tenkočutnostjo in mirnostjo ter mi pomagal ustvarjati lik.

Je bil roman v pomoč ali morda mestoma, z vso svojo izrisanostjo in "jasnimi navodili", tudi zaviralni moment?

Na začetku vsekakor, saj sem v eno sceno želela strniti preveč "Nje". Toda takoj, ko smo imeli začrtan zemljevid predstave, sem se vprašala - v primeru, recimo, ko mi Oče govori zgodbo, kako so ga kot otroka obesili na drevo, kaj je že napisala Haderlapova? Saj vse piše! Vsi njeni občutki, misli so pojasnjeni - no, v tem primeru pa je bil roman velika opora. V drugih predstavah si moraš vso zgodovino in okoliščine lika zgraditi sam. Zato je bil roman kot Biblija, ves čas smo ga nosili na vaje in kukali vanj.

Kakšno je bilo vaše prvo srečanje s Haderlapovo?

Maja Haderlap je prišla na vajo, na kateri sem še zelo tipala. Ko sem jo zagledala sredi monologa, ki ga govorim na rampi, kako je vstopila in sedla, sem otrpnila, okamnela. Lik, ki ga igram, in nosi vso to presunljivo zgodbo, je vstopil v dvorano. Neverjeten občutek je, da človek, ki napiše takšno umetnino in je vse to doživel, stoji pred teboj. Gre za veliko strahospoštovanje. To je vsekakor drugače, kot da bi v dvorano stopil avtor fiktivnega teksta. Angel pozabe je živ, krvav, to je del našega spomina, ob tem ne moreš ostati ravnodušen. In predvsem ne sme biti pozaba.

Glede na živo avtorico niste imeli skušnjav, da bi jo še kaj povprašali, se dodatno pozanimali?

Ne, nikakor. Več kot je povedala v romanu, ne more. Dobila sem vlogo in je zdaj moja, ni njena (smeh). No, tudi Haderlapova je na novinarski konferenci, preden je videla predstavo, dejala, da jo moramo narediti po svoje.

V predstavi vaš lik od dekleta do odrasle ženske prehaja zelo organsko, brez rezov...

Res je, da sem vedela, da imam v nekem trenutku osem let, kdaj sem že najstnica in kdaj odrasla oseba, toda s tem se na začetku nismo pretirano ubadali. Delali smo posamezne prizore, vse vmesne stvari so prišle na vrsto povsem na koncu in takrat se je šele izkazalo, da smo delali prav. Prizori so razvrščeni po kronološkem vrstnem redu in očitno sem se starostno prilagajala kar sproti. Pomembno vlogo je odigrala tudi glasba, ko Ona dobi svoj glasbeni leitmotiv in se začne odločati, kateri spomin bo obudila. Od samega začetka se vse zgodi skozi Njen pogled.

Zaradi Angela pozabe se zadnje čase veliko govori o koroških Slovencih, lani so v SNG Drama Ljubljana uprizorili tudi Še vedno vihar Petra Handkeja. Nekaj torej se premika, končno se osvetljuje tudi ta, dolgo zamolčani del zgodovine.

Ne verjamem, da gre za naključje, da sta hkrati nastali deli na podobno temo. Dejstvo je, da so zgodbe izpred 70 let še vedno žive, ljudje si jih pripovedujejo, nič ni šlo v pozabo. A še vedno se iz njih nismo dovolj naučili. Maja Haderlap sicer pravi, da se razmere spreminjajo na bolje, kar zadeva dvojezičnost, nekoč so ljudje tajili, da govorijo slovensko. Mogoče odtod prihaja tamkajšnja močna zavest o jeziku, ki ga pri nas, v Sloveniji, ne cenimo dovolj. Tako kot pravi akademik Matjaž Kmecl - moramo se truditi, da uporabljamo bogat jezikovni aparat, da ne poenostavljamo, banaliziramo. Zamejci, tudi v Trstu, zelo veliko pozornost namenjajo kulturnim dogodkom, kulturnim domovom in priložnostim, ob katerih se ljudje lahko družijo, recimo ob praznikih ali za pusta.

Angel pozabe temelji na spominu. Moči spomina. Kako ste študijsko pristopili k tako izmuzljivi temi?

Zastavila sem si izhodišče: zakaj grem skozi spomine. Zakaj hočem vse to še enkrat doživeti in zakaj napisati - jaz kot Ona. Kajti Ona si obljubi - vse te stvari ne bodo pozabljene, to bo zapisala. Ko so ji odrasli govorili zgodbe iz preteklosti, vse krivice, ki so se jim zgodile, se je počutila nemočno. Hkrati je s tem, ko je vse to zapisala, našla svoj mir.

Med študijem smo šli verjetno vsi trije (še Saša Pavček in Janez Škof) po poti lastnega spomina. Vračala sem se v otroštvo, spominjala sem se okusov, predvsem pa občutkov ob neki situaciji, h kateri se je prilepila še slika. Recimo prizor v čebelnjaku, v katerem sem z Očetom: najprej vstopiš v sceno s pomočjo lastnih spominov, iznenada pa si že v materialu Maje Haderlap. Vsekakor je bila to študija spomina, samo ne mojega, kar je najbolj zanimivo.

V čem je po vašem mnenju dodana vrednost predstave, da se romanu ponudi nov medij?

Dodatna vrednost romana na odru je seveda živost predstave, čutno doživljanje skozi osebe, glasbo... Sem se pa tudi sama vprašala, kako tak intimen, čudovit roman spraviti na oder. Po odzivih ljudi, ki so si predstavo ogledali, nam je uspelo. Vsak, ki si predstavo ogleda, najde kak trenutek, ki ga pretrese oziroma se z njim identificira, nekdo preko spominov na babico, nekdo preko očeta, ali pa se spomni svojega otroštva.

Maja Haderlap v romanu zapiše, da ji je bil teater ljub tudi zato, ker se je na odru lahko spopadla z marsičem, z vsemi zagatami sveta. A da imajo na odru katastrofe svoje meje, vsi preživijo, pa če jih še tolikokrat pobere smrt. Ste nemara tudi vi kdaj razmišljali o podobnih vzgibih, da ste se odločili za teater?

Haderlapova pravi tudi: teater te ne more zahrbtno napasti kot življenje. Vse je igra, lebdenje v zraku... Mogoče se takrat, ko sem se odločala za teater, te razsežnosti še nisem zavedala. Vsekakor pa drži, da je na odru varno. Karkoli se ti v življenju slabega dogaja, ne more s tabo na oder. Za dve uri, kolikor traja predstava, ubežiš vsem "katastrofam". Te pa seveda pridno počakajo v garderobi. Tudi zaradi tega je vzporedno življenje, ki ga živim v svojih vlogah, tako mikavno.

Preden ste prišli v Dramo, ste delali v SSG Trst. Zakaj po vašem mnenju ta teater nikoli ne pluje po mirnih vodah, ves čas je vihar.

Tržaško gledališče je bilo ves čas na robu preživetja tudi vseh sedem let, ki sem jih preživela tam. Kakor sem razumela, je bilo vedno problem financiranje tega gledališča. Tudi igralci smo bili vedno zaposleni samo devet mesecev, poleti pa ne. S septembrom so nam potem ponovno podaljšali pogodbo. V mojem času je bil ravnatelj Marko Sosič, ki je pripeljal dobre režiserje, ustvaril trdno igralsko jedro in je bil duša gledališča. Seveda ravnatelj ne more rešiti hudih finančnih problemov, lahko pa s svojo karizmo združi igralski ansambel in ustvari pogoje, da se ne glede na krizo ustvarjajo dobre predstave.