Jožko Rutar za STA: Slavc prinaša pomembni pozitivni spremembi

Jožko Rutar, ki SFC vodi od julija leta 2011, je rojen v Tolminu, po izobrazbi pa je diplomirani ekonomist. Leta 2004 se je pridružil produkcijski hiši Staragara, ki sta jo ustanovila Jan Cvitkovič in Janez Burger. Za Starogaro je poleg vrste kratkih filmov sproduciral tudi filme Odgrobadogroba, Circus Fantasticus in Archeo.

Področje filma se v Sloveniji s težavami sooča že vsaj 20 let. Zakaj?

Težave so bile, ker je vsakokratna oblast posegala v vodenje ustanove, kar je povzročalo krizo vodenja in posledično zastoj razvoja celotne filmske panoge. Mislim pa, da v zadnjih letih, od vzpostavitve Slovenskega filmskega centra v letu 2011, kakšnih večjih težav, razen radikalnih rezov v proračunu ni bilo. Produkcija je potekala konstantno, filmi so bili uspešni. Ni bilo večjega pranja perila v javnosti...

Specifičnost je tudi v tem, da se filmskega področja ne da primerjati z drugimi kulturnimi področji. Znotraj slovenskega filma je najmanj redno zaposlenih, večina ustvarjalcev je samozaposlenih, program ustvarjajo neodvisni producenti, ki kandidirajo za sredstva. Poleg tega so za nastanek enega samega filma potrebna znatna sredstva. Težava je predvsem v tem, da je celotna avdiovizualna produkcija, glede na doseg in pomembnost, ki jo ima v vsakodnevnem življenju, izrazito podfinancirana.

Pa anomalije, na katere je opozarjala Filmska iniciativa?

Težava, s katero se soočamo na filmskem centru, je, da smo edina nacionalna kulturna institucija, ki ji ustanovitelj zagotavlja le sredstva za plače treh zaposlenih. Nas pa je pet. Tako obsežno področje je težko voditi s petimi zaposlenimi. Moralo nas bi biti vsaj še dvakrat toliko. Ob tem moramo s tržnimi prihodki sami pokrivati stroške, kar je popolnoma nesmiselno. To je rezultat ZUJF-a, ki med inštitucijami na področju kulture velja samo še za filmski center.

Težava je v tem, da je vsako leto manj denarja, film in dejavnosti, ki ga obkrožajo, pa se izjemno razvijajo. Imamo ogromno talentov, ki jim ne moremo ustreči v vseh njihovih ustvarjalnih željah, tako da ostajajo brez projektov. Dejstvo je, da je svoje naredila tudi gospodarska kriza.

Film je ob tem tudi najdražji kulturni proizvod. Vsak filmski projekt je prototipen, ni ga mogoče standardizirati. Ko pa je enkrat dokončan, je s filmom najlažje potovati - en klik ali transfer in smo lahko kjerkoli na svetu.

Omenili ste, da se film razvija. V zadnjem času je nastalo precej dobrih filmov. Čemu pripisujete ta razmah filma?

Mislim, da gre za več dejavnikov. Prišle so nove ustvarjalne generacije, rojene v začetku osemdesetih, ki sedaj s svojimi prvimi projekti izražajo ustvarjalno moč in ideje, ob tem pa so izjemno aktivni avtorji, ki so vlekli voz konec devetdesetih in na prelomu tisočletja. Producenti veliko sredstev za svoje projekte zagotovijo tudi v tujini.

Ustvarjanje filma je zelo predano delo, ki od človeka zahteva precej odrekanja. Ti ljudje so pripravljeni za svoje projekte marsikaj storiti in ta energija se prenaša vanje. Po drugi strani pa se je razvilo tudi področje art kinematografov in s tem dejavnosti, ki jih izvajajo. V zadnjih letih se je tako na primer tako kvalitetno kot kvantitetno povečalo število vzgojno-izobraževalnih programov s področja filma.

Verjamete, da je lahko Slavc korak v pravo smer za razvoj filma oziroma, kaj pričakujete in si želite?

Zakon o Slovenskem avdiovizualnem centru je še v javni razpravi, tako da je težko reči, kakšno bo končno besedilo sprejetega zakona. Moja izkušnja iz časa sprejemanja zakona o SFC je, da se lahko besedilo od začetka do konca postopka bistveno spremeni.

Po mojem mnenju sta najbolj pomembni pozitivni spremembi v osnutku zakona dve. Prva je predlog uvedbe izvenproračunskega financiranja agencije s strani vseh deležnikov, ki z razširjanjem in trženjem AV vsebin razvijajo poslovne modele in posledično ustvarjajo promet in dobiček. S tem bi del dobička vračali v svojo matično dejavnost, saj vemo, da so določena področja kinematografske in avdiovizualne verige bolj ogrožena. Druga pa je uvedba denarnih olajšav za privabljanje tujih produkcij v Slovenijo, saj bi s tem postali konkurenčni sosednim državam, ki to že izvajajo.

No, izvenproračunsko financiranje filma že buri duhove v javnosti, med drugim uvedbi prispevka, ki bi ga morali plačevati za financiranje filmske in avdiovizualne dejavnosti nasprotujejo telekomunikacijski operaterji...

Predlaganim deležnikom, ki temu nasprotujejo, bi kot argument navedel zgolj to, da je celoten avdiovizualni sektor močan le toliko, kolikor je močan njegov najšibkejši člen. Tehnološki napredek ali infrastruktura ne pomagata, če nimamo vsebine, ki si jo gledalci želijo. Morajo se zavedati, da se bodo z boljšo in številčnejšo produkcijo povečale tudi njihove dobrobiti. To se lahko izmeri in je dokazljivo na posameznih primerih v tujini.

Mislim, da bi bilo potrebno razmišljati o tem, kaj nas lahko loči od drugih. V prihodnosti bomo glede na danosti Slovenije lahko uspevali le z ustvarjalnostjo in ustvarjalnimi ljudmi, ki v družbo prinašajo napredek, nove ideje in novo drznost. Menim, da je zato smiselno razmišljati, kako bi nadarjenim ljudem omogočili ustvarjalnost, razvoj in realizacijo njihovih idej.

Bodimo realni, na naših programih gledamo ogromno povprečnih tujih vsebin, ki nikakor ne skrbijo za nacionalno identiteto. K nam prinašajo vzorce tujih kultur in jih širijo predvsem med mladimi. Le če bomo ustvarjali lastne vsebine, bomo lahko skozi vsebine zanikali razmišljanje o "American way of life" in se soočali s tem, kar dejansko smo.

Dejstvo je, da se morajo kritiki slovenskega filma zavedati, da ga primerjajo z najboljšimi deli na tem področju. Ustvarjalnosti v gledališču se, recimo, ne primerja z vrhunsko ustvarjalnostjo na odrih po svetu, ker nimajo vpogleda. Ravno zaradi vpliva, pretakanja in dostopnosti avdiovizualnih vsebin je možno primerjati slovensko ustvarjalnost s celotno vrhunsko filmsko ustvarjalnostjo po svetu, ki pa nastaja v precej boljših produkcijskih pogojih. Tega se je treba ob kritiki tudi zavedati.

V bistvu smo kot družba avtomatično posvojili določene stvari ne da bi se vprašali, ali je to dobro za nas in kaj to dolgoročno pomeni. Mislim, da je predlog zakona naravnan ravno v smer, da bodo vsi deležniki že kratkoročno ugotovili, da je to izjemno pozitivno za njih.

Poleg omenjenih sprememb bo Slavc združil SFC in Viba film. Kaj se bo zgodilo z zaposlenimi?

Poglejte, trenutno je na SFC zaposlenih pet oseb, na Viba filmu pa nekaj čez deset. Sistemizacija filmskega centra predvideva deset zaposlenih, sistematizacija Viba filma pa 30. Obe instituciji sta kadrovsko podhranjeni, tako da me glede števila zaposlenih sploh ne skrbi. Kvečjemu jih je premalo.

Vsaj za filmski center vem, da v nobenem letnem času ni zatišja. Tudi poleti ne. Trenutno imamo na razpisu odprtih okoli 200 prijav, ki jih je treba strokovno obdelati skupaj s komisijami, poleg tega pa moramo slovenski film in avdiovizualno dejavnost predstavljati tudi v tujini in doma. Dela je več kot dovolj.

Zakon o Slavcu predvideva tudi večjo moč strokovnih komisij. Slišati je pomisleke, ali bo to res pripomoglo k večji transparentnosti izborov...

Jezi me, ko se pri nas začne govoriti, da je delovanje komisij netransparentno, hkrati pa nihče nima argumenta, s katerim bi to dokazal. V komisije so vedno imenovani področni strokovnjaki. Povedati moram, da je včasih zelo težko dobiti ljudi, ki so pripravljeni sodelovati v komisijah, ki se hkrati spoznajo na področje, imajo reference, obenem pa morajo zagotoviti, da v tem času ne bodo delali na nobenem projektu.

Delamo v precej majhni skupnosti, kjer se ljudje med sabo večinoma poznajo. Na člane komisij bi se lahko vršili izjemni pritiski, a na njihove odločitve po navadi ni večjih pritožb. Vsi vpleteni se dobro zavedajo, da opravljajo odgovorno delo, zato tudi utemeljeno premislijo, katere projekte odobrijo in katerih ne.