Cukrarna - stavba z mnogimi sloji

Zgodovina poslopja Cukrarne sega v 20. leta 19. stoletja, ko je tržaška trgovska družba Rossman in Pelican na tem mestu postavila rafinerijo sladkorja. Za naložbo se je odločila zaradi sprememb carinske zakonodaje v tedanji avstro-ogrski monarhiji in s tem med prvimi izkoristila zamahe industrializacije ter globalizacije. Cukrarna je obratovala od decembra 1828. Leta 1831 je bila povečana, leta 1835 pa so vanjo postavili prvi parni stroj na ozemlju današnje Slovenije.

S pritegovanjem dodatnih lastnikov in kapitala je tovarna dobivala dodatne kotle, zmogljivosti in prostore. Hitro je pridobila dve nadstropji, leta 1854 pa je zrasel tudi prvi podaljšek. Sledila so leta širitev, prezidav in dozidav, s katerimi je Cukrarna dobila značilno sestavljeno strukturo. Na svojem višku je v tovarni delalo več kot 200 delavcev, njeni lastniki pa so desetletja beležili velike dobičke.

Avgusta 1858 je nepazljivost nekega delavca povzročila požar, ki je uničil tovarno, skladišče, opremo in večino zaloge sladkorja. Tovarna je izgubila tudi visoke dimnike, ki so ji dajali značaj industrijskega objekta. Požar, ovekovečen v sliki Franza Kurza Goldensteina z naslovom Cukrarna v plamenih, je bil po pričevanjih očividcev tako velik, da se je stopljen sladkor cedil v Ljubljanico, "ki je več dni tekla rjava in sladka".

Do srede decembra so tovarniško poslopje že delno prekrili. Želeli so urediti še notranjost in nadaljevati z gradnjo, vendar do ponovnega obratovanja ni prišlo. Za zaustavitev proizvodnje je bila kriva tudi nova tehnologija pridobivanja sladkorja iz sladkorne pese, odkrita v Franciji.

Stavba je nato večkrat zamenjala namembnost. V 60. letih 19. stoletja jo je kupil zagrebški veletrgovec Gvido Pongratz, ki je prostore oddajal vojaškim rekrutom, namenjenim v Mehiko, v 70. letih pa je prostore zasedla tobačna tovarna. Nov požar je stavba doživela leta 1872, pozneje pa so jo namenili za vojašnico. Po potresu leta 1895 so se vanjo zatekle družine brez strehe nad glavo. Med njimi tudi gospodinja Polonca Kalanova, ki jo danes poznamo kot stanodajalko Josipa Murna.

K njej in k prijatelju Murnu se je zatekel tudi Dragotin Kette potem, ko so ga v tržaški vojaški bolnišnici spoznali za nesposobnega za vojaško službo. Za prva imena slovenske moderne - Murna, Ketteja, Ivana Cankarja, Otona Župančiča in druge - je bila sobica v zapuščeni stavbi dom in hkrati prostor ustvarjanja. Tu so se družili, prebirali svojo poezijo in v njej ustvarili nekatera svoja najbolj znana dela. Kette in Murn sta v Cukrarni tudi umrla.

Po drugi svetovni vojni je Cukrarna postala zatočišče za ljudi z roba družbe, za brezdomce, mezdne delavce in prostitutke. O Cukrarni kot o zatočišču brezdomcev pripoveduje tudi film Cukrarna, ki ga je leta 1972 režiral Jože Pogačnik. Zaradi večkratnih požarov so objekt zavarovali pred nadaljnjim propadanjem, okna in vrata v nižjih nadstropjih pa zazidali.

V začetku 90. let minulega stoletja so Cukrarno želeli preurediti v nakupovalno središče, vendar se načrti niso uresničili, saj je nosilec projekta, podjetje Emona inženiring, šlo v stečaj.

V začetku leta 1999 so Cukrarno zasedli mladi anarhisti in anarhistke, ki so formirali Anarhistični kolektiv Cukrarna. V kolektivu Cukrarne je delovala tudi militantna frakcija, afinitetna skupina, AFF (Anti Fašistična Fronta), ki je bila odziv na porast ksenofobije, rasizma in simpatij do neonacizma v tistem času, predvsem med mladimi, je mogoče izvedeti na Anarhističnem portalu.

Konec minulega stoletja je družina Kosler vložila zahtevek za vrnitev nacionalizirane hiše, denacionalizacijski postopek je trajal do srede minulega desetletja, ko je MOL kot njena dotedanja skrbnica postala edina lastnica.

Nov Fabianijev most, ki so ga začeli graditi leta 2009, odprt pa je bil leta 2012, je nekdaj povezane objekte presekal na dva dela. Od leta 2009 je tako stara Cukrarna na vzhodni strani mostu, na zahodni je palača ob Ambroževem trgu 3. Za najnujnejšo prenovo stare Cukrarne je poskrbel Jože Anderlič kot izravnalni ukrep za odstranitev Kolizeja. Položiti je dal nove strešnike in žlebove ter na grobo ometal del fasade.