LUD Literatura s tremi pesniškimi zbirkami in romanom

Po večkrat nagrajenem pesniškem prvencu Najboljši so padli iz leta 2011 med slovenske bralce prihaja druga pesniška zbirka Peratove Davek na dodano vrednost. Zbirka je, kot so zapisali na spletni strani LUD Literatura, pesniška nezaupnica metaforam in spopad s stremenjem po veličastnosti neresnične umetnosti, ki odvrača pogled od tistega, kar smo ljubili, četudi v napačnem trenutku.

Če je premišljevanje odnosa med stvarmi in ljudmi ena prednostnih postavk v opisu nalog, ki jih danes opravlja poezija, potem poezija Peratove gladi in rahlja nesporazume, ki so nastali med obema stranema, je v spremni besedi h knjigi zapisal Urban Vovk. Zbirko po besedah glavnega urednika Prišlekov Andreja Hočevarja zaznamujejo tudi intelektualna ostrina, ironija, jezikovna zapletenost in odlična sintaksa.

Lukanova deveta pesniška zbirka po Hočevarjevih besedah prinaša preplet intimne na eni in angažirane, družbeno-kritične poezije na drugi strani. "Razgaljanje drsi od družbe prek interesnih skupin do zasebnosti, prav tako drsi ost od kritike "njih" do samokritike, udari pa tudi po navidez plemenitih namenih," pa je ob zbirki zapisala Petra Koršič.

Erotika in družbena kritika sta po Lukanovem mnenju sicer dve radikalno različni stvari, ki pa ju že od začetka svojega pesniškega ustvarjanja skuša pesniti na isti ravni. "Idealno bi se bilo upirati skozi erotiko," je še dodal Lukan.

Zupan v svoji pesniški zbirki Počasna plovba bralcem ponuja avtorski izbor najboljših pesmi, ki so nastale v dveh desetletjih njegovega pesniškega ustvarjanja. Delo po Hočevarjevem mnenju ni zgolj srečanje z avtorjevo lastno pesniško preteklostjo in nabor najboljših pesmi, temveč tudi njihova dodelava in predelava.

"Ko se po določenem času ozreš na svoje ustvarjanje, vidiš napake, pogled je bolj jasen," je o nastajanju zbirke povedal Zupan. Pesmi so tako na novo premišljene, njihovo sporočilo pa popravkom navkljub ostaja enako, spremenjene so le določene podrobnosti.

Romaneskni prvenec Radaljačeve v ospredje postavlja zgodbo Sofije, zdolgočasene študentke primerjalne književnosti, ki si želi napisati roman. Drugo pripovedno linijo, ki v roman po avtoričinih besedah vnaša parodično, groteskno in ironično dimenzijo dogajanja, pa vpletejo osebe iz zadnjih treh s kresnikom nagrajenih romanov, ki jih protagonistka ravno prebira.

Romaneskna zgodba je po besedah Radaljačeve na nek način ogledalo njene generacije: njeni mladi vrstniki so, tako kot protagonistka romana, neprepričani vase, manjka jim tudi vztrajnosti. Roman, pri katerem je avtorica veliko pozornosti namenila obliki in tehniki pisanja, pa problematizira tudi trenutno stanje na področju slovenske literature.