Meta Grosman za STA: Od pisanja knjig se je dalo živeti le v Angliji 19. stoletja

Meta Grosman je bila dolgoletna redna profesorica za angleško in ameriško književnost na Oddelku za anglistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki ga je vrsto let vodila kot predstojnica. Je strokovnjakinja, ki se ukvarja z branjem in recepcijo književnosti, metodiko pouka književnosti ter teorijo prevajanja. Bila je predsednica Bralnega društva Slovenije in bila ves čas dejavna v gibanju Bralna značka.

Kot članica je sodelovala tudi pri pripravi Nacionalnega programa za razvoj pismenosti, ki je nastal leta 2006. Za leto 2011 je prejela nagrado slovenske sekcije IBBY, namenjeno promotorjem mladinske književnosti in branja. Na Noči knjige in na svetovni dan knjige, ki bo 23. aprila, bo v Narodni in univerzitetni knjižnici sodelovala pri pogovoru o knjigi, besedi in njunem pomenu.

Noč knjige je v prvi vrsti namenjena promociji branja in knjig. Menite, da bodo na dogodke prišli "že prepričani" - ali imajo tovrstne pobude tudi, da rečem, mobilizacijsko moč?

Upam, da bo 'noč knjige' poleg že prepričanih pritegnila tudi nekaj neprepričanih in jih spodbudila k poznavanju pomena knjige. O pomenu branja bi morali govoriti veliko več in pogosteje, saj je prav nepoznavanje pomena branja glavni vzrok za premalo branja. Če bi ljudje vedeli, kako pomembno je branje za jezikovni in kognitivni razvoj vsakega posameznika, bi zagotovo tudi več brali. Za boljšo obveščenost o pomenu branja bi se morali prizadevati tudi v množičnih medijih, v vseh oblikah šolanja in sploh v družbi in javnosti.

Kako ocenjujete stanje knjige in založništva v Slovenji. Zdi se, da knjigo vedno spremlja toženje, kako se je ne ceni, kako se od nje ne da živeti, po drugi strani pa je število izdaj neverjetno visoko. Kako pomembne so pri vsem tem knjižnice - je običajno, da z odkupi servisirajo založništvo?

Toženje, da se knjige ne ceni dovolj, podobno izvira iz nepoznavanja celovitega pomena branja za vsakega posameznika in za družbo kot celoto. Danes se praktično nikjer ne da živeti od knjige oz. od pisanja knjig. To je bilo mogoče samo v Angliji 19. stoletja, ko so praktično vsi ljudje brali in tudi kupovali knjige.

Množični bralci pa so omogočali tudi udobno materialno življenje številnih tedanjih pisateljev. Podobna tesna poveza pisateljev in bralcev ni zaživela v nobeni poznejši kulturi, saj se tudi pisatelji ne ravnajo več po zanimanjih bralcev. Danes se natisne več knjig kod kdajkoli prej in knjižnice so pomemben dejavnik za knjigotržce celo do te mere, da nekatere založbe po svetu proizvajajo predvsem ali celo izključno razne strokovne knjige in priročnike za knjižnice.

Kakšna so vaša opažanja glede iniciacije otrok v svet knjig. Kdo igra najpomembnejšo vlogo: družina, izobraževalni sistem? Katera doba je najbolj rizična, ko mladi odložijo knjigo, če jo, in zakaj?

Otroke v svet knjige najprej usmerja družina, ki ima doma več knjig, revij in časopisov ter ustvarja za otroka vzpodbudno jezikovno okolje. Ob sedanjem položaju, ko toliko Slovencev pada pod raven revščine, bi morali temu vprašanju nameniti posebno pozornost.

Sprva je za otroka najpomembnejše jezikovno spodbudno okolje družine, ki mu omogoči dober razvoj govorne zmožnosti. Ta je pomembna tudi za poznejše šolsko opismenjevanje, tako razvoj bralne zmožnosti kot tudi pisanja. Ko sem še več obiskovala osnovne šole, so se številni učitelji pritoževali, da učenci po 3. razredu OŠ prenehajo brati. Na tej razvojni stopnji bi učenci morali usvojiti osnovno bralno zmožnost dekodiranja, ki omogoča in sprošča dovolj miselne energije za tekoče branje, ob katerem učenec lahko začne branje tudi uživati.

Če branje učencev ne navdaja z veseljem, se sami ne odločajo za branje v prostem času. To je danes ob raznih prijetnejših oblikah porabe prostega časa še manj priljubljeno kot nekoč. Zato bi morali tako domači kot tudi šola učenca toliko bolj spodbujati k branju, med drugim tudi z razlago pozitivnih učinkov branja za jezikovni in kognitivni razvoj. Učenec ki ne bere brez težav, se v šoli ne more uspešno učiti s pomočjo branja...

Osnovnošolci in srednješolci vse več berejo angleške knjige, nekateri pravijo, to sem slišala, da tudi zaradi tega, "ker je angleščina kul, slovenščina pa bedna". Kje se je tozadevno zalomilo?

Če osnovnošolci in srednješolci več berejo angleške knjige, to ni nič slabega. V prihodnosti bo vedno več ljudi bralo v več jezikih. Če pa mislijo, da je "angleščina kul, slovenščina pa bedna" so najbolj bedni oni sami. Za slehernega človeka je jezik, v katerega se rodi, se pravi materinščina, jezik posebnega in največjega pomena. V njem ustvarja vse odnose do sveta s prevzemanjem temeljnega poimenovanja in vse odnose do soljudi. Skozi materinščino in s pomočjo materinščine začne zanj svet obstajati v taki obliki, kot ga posreduje prav materinščina. Vsi drugi jeziki skupaj z angleščino ne morejo opraviti te temeljne jezikovne funkcije. Tudi kadar posamezniki zagovarjajo take neumnosti o posebni naravi kakšnega jezika, gre za jezikovno nepoznavanje vloge jezika in pomena materinščine, ki ga ne more prevzeti noben drug jezik, se pravi spet za jezikovno neobveščenost in nevednost.

Kaj porečete na večkrat izrečeno misel - pomembno je, da ljudje berejo, četudi šund, vsekakor bolje kot nič. Je to res?

Seveda je pomembno, da ljudje berejo, četudi šund. Zdaj vemo, da so milijoni Evropejcev nepismeni, verjetno zato, ker so izgubili veščino branja zaradi nebranja. Do tega pojava prihaja tudi pri nas, še posebej, kadar je pismenost slabo usvojena. Poleg tega pa branje manj kakovostne književnosti omogoča tudi prehod na branje boljše književnosti, okus za branje šunda ni naravna marveč privzgojena danost. Čeprav smo še pred kratkim mislili drugače, danes ohranjanje bralne zmožnosti ni več samoumevno, zanjo se moramo dejavno truditi z branjem.

Kakšno je vaše mnenje glede Mladinske knjige? Je to potop slovenske knjige, knjigotrške mreže - ali, kot meni minister Grilc, nova priložnost, prekinitev mučnega stanja?

Dogajanje okoli Mladinske knjige me je ves čas zelo žalostilo. Ker pa sem zagovornica pozitivnega mišljenja, raje vidim v sedanjih okoliščinah novo priložnost kot potop. Negativna pričakovanja in jamranje sta mi v glavnem tuja, vem pa tudi, da je dr. Grilc dober poznavalec problematike branja.

Za konec, v nekoliko vznesenem tonu, pa vendarle. Kaj človeku da dobra knjiga? Zakaj v 21. stoletju brati dolge, zahtevne romane?

Na vprašanje, kaj človeku da dobra knjiga, je najtežje odgovoriti na kratko. Literarni zgodovinar Tomo Virk pravi, da nas velika literatura uri v tem, da smo zmožni bolje dojemati svet. Dobre knjige nam omogočajo vpogled v življenja soljudi in spodbujajo k razumevanju ter strpnosti, k vpogledom v povsem drugačne in tuje kulture in strpnosti do njih. Branje dolgih romanov ima v 21, stoletju iste funkcije in možnosti, kot jih je imelo v preteklosti: širjenje razumevanja in odpiranje sveta.