Ema Kugler za STA: Umetnost ne sme ponuditi odgovorov na pladnju

Če začneva kar pri bistvu vsega - kaj vas nagovarja, kakšna ideja, da veste, da je čas, da jo posnamete?

Nagovarja me svet, v katerem živim. Če bi me bitje s tujega planeta vprašalo, opiši svet, v katerem živiš v enem stavku in bo ta zaobjel bistvo, bi odgovorila: Lepota narave in krutost ter samovšečna objestnost človeka, to je naš svet.

Sicer pa od enega do drugega filma preteče nekaj časa in v tem obdobju se v meni nakopičijo stvari, doživetja in da telo ne eksplodira, morajo te stvari ven. Tako enostavno je to. Ne zdi se mi, da kaj "skreiram", samo po svoje prežvečene in prebavljene vtise življenja, lepe in slabe, vržem ven. Za vsem tem ni mistifikacije, nobene božje iskre, ki prižge navdih, jaz samo počnem, kar mi veleva telo, v kar me sili moje nezavedno. Ratio se vklopi samo takrat, ko je česa, da "misel meso postane". Toda pri tem je potrebna ena, ključna stvar. Potrebno je doživeti nekaj lepega, kajti edino to ti da moč, da se podaš na pot ustvarjanja. In kaj je zame lepo? Glasba, klasika, renesansa, zgodnji barok, sodobna klasika 20. stoletja: Messiaen, Crumb, Ligeti, Gorecki, Penderecki in Scelsi. Brez glasbe bi bila jaz mrtev človek!

Večkrat ste že dejali, da na vaših snemanjih vlada velik kaos, toda vseeno se zdi, da imate stvari povsem pod kontrolo.

Na njih vedno vlada kaos, ki pa izvira iz preprostega dejstva, da za produkcijo ni dovolj denarja. Kar posledično pomeni, da nimamo dovolj tehnike, dovolj ljudi, dovolj časa in to so ključne stvari! In če želiš z omejenimi sredstvi vsaj približno posneti kvaliteto, kot si si jo zadal, je kaos neizbežen, saj moraš denimo v trenutku spremeniti plan snemanja, se odločiti, kaj iz plana vreči ven, ker se časovno ne bi izšlo, in to tako, da vsebina in estetika filma zaradi tega ne bosta preveč okrnjeni. Tako je snemanje ena sama bitka s časom in omejenimi možnostmi. Je kot vojskovanje. Odločati se moraš v trenutku in to tako, da s tem ne zmedeš ekipe in ne povzročiš škode projektu. Snemanje je bitka, taktika, strategija in nič drugega. Zato moraš biti vnaprej na vse zelo dobro pripravljen, da potem lahko taktiziraš. In ker moja ekipa pri projektu ni zaradi denarja, tega tako ali tako nimam, temveč zaradi stvari same, je to valuta, ki je neprecenljiva in ki omogoča, da potem moje "taktiziranje" obrodi sadove.

Pravite, da v tem svetu ni več prostora za norost, da je vse instrumentalizirano, da tu, kjer smo, ni časa in prostora za biti 'izven'. Govorimo o nekem mentalnem zaporu?

Ko rečem norost, mislim nanjo seveda v pozitivnem pomenu te besede. Norost kot odmik od utečenih načinov bivanja in ustvarjanja. In da, za to je vedno manj prostora; vsaj jaz vidim svet tako. Čeprav mnogi vidijo to popolnoma nasprotno: kot razvoj civilizacije. Ob tem ne mislim, da je nekaj izven, nekaj omnipotentnega v družbi sami, kar kreira to instrumentalizacijo. Človeška lenoba v smislu izogibanja odgovornosti za lastna početja, iskanje zavetja in lažne varnosti v senci velikega drugega, ki nalaga, zahteva, pričakuje, da potem človek to izvršuje, to je ključni dejavnik. In človek sam pristane na ta kod. Nobene zunanje sile ni, ki bi ga v to silila. Tako ga oblikuje vzgoja. Če se podrediš temu kodu, postaneš del utečenega družbenega stroja, ki teče po teh zapovedanih kodih, postaneš funkcija. Človek v svoji lenobi pristane na to. Tako zadovolji svoj čredni nagon, reši se tudi odgovornosti. In tako postaja družba, razmišljanje večine vedno bolj konformno. In temu pravim mentalni zapor. Začetek tega vidim v religiji, nato pa je črednost spretno izkoristila politika. Za to, da stroj teče kot namazan, skrbi vojska. In svet je urejen po "božji podobi".

Nikoli ne pojasnite, o čem govorijo vaši filmi, vztrajate, da bi bile takšne razlage ponižujoče za gledalca.

Neumno se mi zdi, da bi pojasnjevala, kaj sem hotela s filmom povedati. Saj gledalci niso neumni. Si bodo že razložili ali pa tudi ne. Nekaj sem povedala na svoj način in to je to. Če pa gledalec vidi v tem kak smisel ali ga ne, je odvisno od njega. In kot razumem umetnost, je njen smisel v tem, da odpira vprašanja in ne da nudi odgovore na pladnju. Pladnji se polnijo v restavracijah in nakupovalnih središčih.

Vse pa se v vaših filmih vendarle vrti okoli religije, cerkve, oblasti.

Nikomur ne bi nič predstavljala, še najmanj pa kake poante. Da, tem, ki jih omenjate, se lotevam vedno znova in znova. Kako naj odgovorim kratko in jasno? Ker smo v letu stoletnice Kosovelovega rojstva, si bom barvitost besed sposodila pri njem. Cerkev? Oblast? Vse to je en gnoj. A če gnoj leži na polju, oplaja in raste trava, raste pšenica, raste marsikaj. A ta gnoj se valja po zloščenih parketnih tleh vladnih soban, bančnih uradov, z zlatom okrašenih cerkvah, tam še gnoj crkne, še gnoj so ubili. To je cerkev in to je oblast, izničenje vsega, od njih veje samo mrliški zadah.

Kakšno je vaše razumevanje moškega in ženske, njunega koda?

Med njima obstaja temeljna napetost. Velikokrat je ta napetost celo kreirala zgodovino, Trojanska vojna je bila zaradi lepe Helene... In večina literature temelji prav na tej napetosti. Je pa res, da moškega in žensko v svojih filmih vedno prikažem ne kot avtonomni entiteti, temveč kot nemočna izvrševalca svoje funkcije. Človeško bitje z maternico in določeno hormonsko strukturo je skozi razvoj civilizacije dobilo vlogo ženske. Ženska je družbeni kod, je vloga, ki jo mora izvrševati, in ni povezana s seksualnostjo in reproduktivnostjo. Enako velja za moškega. Oba sta ujetnika tega koda. Ve se, kakšna je vloga ženske in kakšna moškega. Pa je res tako? Menim, da ne, da so še druge poti.

Pravite, da vas ne zanimajo filmi o vsakdanjem življenju, da človek lahko to vidi v gostilni. Toda ljudje radi gledajo prav takšne filme in ne vaših.

Zakaj ljudje rajši gledajo filme, z zgodbo, ki ima jasno naracijo, filme, ki jih lahko preslikajo v realnost, v svoje življenje, v svoje fantazme, v svoje želje? Morda za to, ker je to najlažje. Ker to ne zahteva nikakršnega gledalčevega angažmaja. Morda nekaj solz pri kakšni melodrami, morda malo strahu pri grozljivki, morda smeh pri komediji. S takšnimi filmi ni nič narobe, če ljudje v njih uživajo, naj. Mene takšni filmi dolgočasijo in v tem kontekstu menim, da je že bolje iti v gostilno ali pa kamor koli drugam in v živo opazovati vsakdanje življenje.

Zakaj ljudje ne gledajo mojih filmov? Kje pa jih lahko gledajo? Moj zadnji film Odmevi časa bo imel dve projekciji in to je to. Da bi film prišel v redno kinematografsko distribucijo po Sloveniji, je nemogoče. Distributerji odločajo, kaj se gleda. Distributerja zanima samo denar in nič drugega. In distributer se bo vedno odločil za ameriški mainstream. Če pogledate kino spored, Amerika in nič drugega! Svet je velik, ogromno je produkcije, pa kaj, gledamo samo Ameriko. Jaz ne. Sama grem še največkrat v kinoteko, a ta je samo v Ljubljani. Kaj pa drugi kraji? To je velik greh ministrstva za kulturo, da je tako počepnilo pred zaslužkarskimi distributerji, ki s svojo izbiro bolj ali manj poneumljajo ljudi. Ni se potrebno izgovarjati na podjetniško iniciativo posameznika, na prosti trg in podobne oslarije. Že Stalin je vedel, kakšno moč ima film, kako se lahko uporabi za indoktrinacijo ljudstva.

Vaši filmi so nagrajevani, predvsem na tujih festivalih, za svoje delo ste prejeli nagrado Prešernovega sklada, toda doma imate vedno težave. Večni problemi z razpisi...

Do sedaj so bili še vsi moji filmi razen enega nagrajeni v tujini, nekaj njih pa tudi doma. A to ne pomaga pri pridobivanju sredstev. Recimo kako sem delala zadnji film? Na ministrstvu za kulturo sem prijavila štiriletni projekt, avtorski opus, ki je vključeval štiri performanse skozi štiri leta. Z denarjem, ki sem ga dobila, bi lahko vsako leto naredila en performans in bi bila moja obveza izpolnjena. Toda s tem denarjem sem v štirih letih naredila štiri performanse, brezplačno sodelovala na razstavi Slovenija se predstavi v Evropski centralni banki v Frankfurtu. Tam je bil hec! Kreditirala sem Evropsko banko za razvoj. Treba je bilo kupiti zunanje diske in še nekaj opreme, da bi lahko moje filme tam sploh predvajali. Kuratorka je rekla, da nimajo denarja, če lahko opremo kupim jaz in da mi bodo denar vrnili. Ker ni bilo druge izbire in da ne zrušim slovenske ekspedicije na tako pomembno prireditev, sem vse to kupila. Čez nekaj časa so mi res vrnili denar.

To sicer zveni kot dobra šala, a je v resnici žal zelo dobra odslikava stanja stvari...

Da, povabili so nas na odprtje in večerjo s predstavniki banke. Nisem šla, ker večerjam lahko doma. Honorarja ni nihče sploh omenil. Toliko o tej civilizirani Evropi. Vse za čast in slavo. Hvala lepa. Potem sem spet predstavljala Slovenijo na praškem Quadrienalu. Ponovno je bilo treba v studio in filme premontirati, ker je bila to galerijska predstavitev. Spet vse zastonj. Od takratnega Filmskega sklada nisem dobila denarja, samo brezplačno uporabo studia Viba film. Vso snemalno tehniko in studio za montažo je brezplačno prispeval koproducent VPK (Video produkcija Kregar). Digitalno postprodukcijo slike je za simbolno ceno izvedel koproducent Restart. Postprodukcijo zvoka in final soundtrack prav tako za simbolno ceno koproducent Zvočni studio Kačon.... Glasbo je za še bolj simbolno ceno skomponiral skladatelj Robert Jiša iz Prage. Vsi igralci so delali brezplačno. Vse ostalo, izdelavo scene, kostumov, maske, specialnih efektov, kiparskih del, montaža, organizacija produkcije in snemanj, iskanje lokacij, scenarij, režija, vse to sem naredila sama. Štiri leta nenehnega dela. Če bi vse to plačali, bi bil znesek približno 900.000 oziroma milijon evrov, jaz sem pa imela v štirih letih dotacij v skupnem znesku 136.000 evrov.

Film je zdaj že na festivalih?

Da, dobili smo že dve mednarodni nagradi, posebno nagrado žirije Worldfest Houston, in ravno v nedeljo sem izvedela, da smo na festivalu World Film Award v Džakarti prejeli nagrado za odličnost, Award of Merit.

Letos na razpisu ministrstva za kulturo sploh niste prejeli sredstev.

Letos so me pa na razpisu odpisali z "argumentom", da moji ustvarjalni postopki niso dovolj sodobni, da finančna konstrukcija projekta, ki sem ga prijavila, ni uravnotežena, ter da je moj osebni finančni vložek prenizek, čeprav nikjer v razpisnem gradivu ni bilo zahteve po osebnem finančnem vložku. Kakšna komisija je to? Nič od tega, kar delam, ne pozna, ve pa, da moji ustvarjalni postopki niso dovolj sodobni, pa še na finančno ovrednotenje se spozna. V komisiji sedijo sami dramaturgi! Menda vem, kaj sem napisala. Končala sem ekonomsko fakulteto in sproducirala štiri celovečerne filme, da o tem, kaj ta eksaktni argument "ni dovolj sodobno" pomeni, sploh ne govorim.

Kako tipično. V duhu časa. Uničimo vse, kar hoče biti, ustvarjati. Po 23 letih neprekinjenega dela sem s tem "strokovnim" argumentom odstavljena na stranski tir za dve leti. Nisem edina, kar nekaj nas je, vsi z bogato ustvarjalno zgodovino. Čestitke ministrstvu za kulturo za to bravurozno "šparajmo fičnike" potezo. Izjemno. Zgodovina bo to pomnila! Sezidajmo jim spomenik!